Zadnja večerja

Vatikanska banka, mafijski denar in prostozidarske lože v vojni s komunizmom

• Avtor: Philip Willan
• Število strani: 430

PHILIP WILLAN je bil več kot trideset let dopisnik iz Rima in Vatikana in se je še posebej posvečal mračnim stranem italijanske politike v času hladne vojne. Britanskemu piscu Davidu Yallopu je kot mlad novinar pomagal pri raziskavah za razvpito knjigo In God's Name o domnevnem umoru papeža Janeza Pavla I. in pozneje Charlesu Rawu pri knjigi The Money Chargers o odnosih med Vatikanom in Banco Ambrosiano, ki so pripeljali do še danes ne do konca pojasnjenega umora bankirja Roberta Calvija pod Blackfriarskim mostom v Londonu.

Willan še danes, po skoraj pol stoletja, skrbno spremlja zadevo Ambrosiano, ki ji na italijanskih sodiščih vedno znova poskušajo napisati končni epilog. Toda bolj ko se tožilci in tudi sama družina Calvi potapljajo v kalne vode tega italijanskega škandala škandalov iz obdobja, ko je hladna vojna v Evropi doživljala vrhunec, bolj postaja jasno, da sta bila milanska Banco Ambrosiano in njen umorjeni direktor Roberto Calvi zgolj kolateralni žrtvi velike ideološko-politične igre, ki se je tam okrog osemdesetih let odvijala na osrednjem, torej evropskem bojišču blokovske hladne vojne. To je bila igra, ki je hkrati potekala na številnih odrih, toda prav na italijanskem najdemo najodličnejšo igralsko zasedbo tistega časa: papeža Janeza Pavla II., Poljaka, ki je po umoru reformista Janeza Pavla I. prišel v Vatikan z jasno ambicijo, da poskuša v svoji domovini narediti prvo veliko razpoko v sovjetskem bloku; italijansko 'protikomunistično koalicijo' strank in politikov, od krščanskega Andreottija do socialista Craxija, ki so s finančno in operativno pomočjo ameriške Cie že tri desetletja po koncu druge svetovne vojne uspešno odrivali italijansko levico od vzvodov izvršne oblasti; vatikansko banko IOR in njenega predsednika Marcinkusa; vse veje italijanskih tajnih služb, ki so v sodelovanju s skrajno desnimi teroristi vodili krvavo kampanjo zastraševanja italijanske javnosti; vse italijanske mafijske družine; in ne nazadnje, Licia Gellija, ki je vse naštete in še številne druge vplivne Italijane združeval v svoji prostozidarski loži P2. Banka Ambrosiano je v sodelovanju z vatikansko banko v tej igri služila kot velika globalna pralnica mafijskih dobičkov iz trgovine z mamili, del tega denarja pa je v zapletenih mednarodnih finančnih transakcijah poniknil in se nato znašel v rokah najrazličnejših 'borcev proti komunizmu' na ključnih nevralgičnih točkah blokovske hladne vojne v Latinski in srednji Ameriki, predvsem pa onstran Berlinskega zidu – v rokah aktivistov poljskega sindikata Solidarnost, ki so v imenu papeža Wojtyle in z mafijskim denarjem zabili usodni klin v sovjetski monolit.