Uvod v globalno konservativno protirevolucijo: umor papeža Janeza Pavla I.

Leta 1978 je bilo v Rimu vroče. Zelo vroče. Začelo se je z dramatično ugrabitvijo in po dolgih dneh negotove napetosti tudi umorom krščanskodemokratskega voditelja Alda Mora, ki je simboliziral pomiritev in spravo katolicizma in levih, socialno in libertarno usmerjenih sil. Kmalu za njim je umrl tudi Morov stric, papež Pavel VI. – zelo previden in neodločen politik, ki pa je v zadnjih letih papeževanja z nekaterimi drznimi kadrovskimi potezami prav v vrhu rimskokatoliške hierarhije odpiral pot, kakršno jo je v laični politiki gradil njegov nečak Aldo. Potem je v cerkvenem vrhu sledilo še nekaj skrivnostnih in nikoli pojasnjenih smrti, vrhunec pa je bila nenadna in povsem nepričakovana smrt Janeza Pavla I., ki je papeštvo prevzel po Pavlu in je vladal le 33 dni.

Zgodovina nam govori, da je svetost življenja za Vatikan in za rimsko cerkev zelo ohlapna vrednota – celo takrat, ko gre za življenje samega Kristusovega namestnika, če ta ni ravno po meri vatikanske hierarhije. Janez Pavel I. to vsekakor ni bil. Ne le, da je zavračal nekatere temelje veljavnega katoliškega nauka – nezmotljivost papeža, podrejeno vlogo ženske v cerkvi, celoten ustroj nauka o spolnosti in spočetju in tako dalje –, globoko pomisleke je imel tudi o sami organizaciji in delovanju cerkve. Že prav na vrhu, pri nezmotljivem papežu, se mu je upiral dvorni blišč, napuh in vladarska nedostopnost. Upiralo se mu je razkošje, v kakršnem so živeli princi cerkve – kardinali, škofje in armada monsinjorjev, ki se potikajo po razkošnih vatikanskih sobanah in se raje ukvarjajo s posvetno politiko in z najbolj profanim zaslužkarstvom, kot da bi sledili svojemu poslanstvu, oznanjanju Kristusovega nauka in duhovni pomoči potrebnim.

V duhovnem smislu je bil Luciani prvobitni kristjan. Kot pravi avtor knjige Umor v Vatikanu George Lucien Gregoire, je bil Albino že kot najstnik v semenišču trdno prepričan, da je Stara zaveza zbirka zgodovinsko nevzdržnih pravljic in mitov; ne le izmišljenih, tudi škodljivih, zato bi bilo treba sleherno Sveto pismo opremiti z opozorilom, da je za otroke neprimerno. Le kako, je spraševal svoje učitelje, naj bi imelo Mojzesovo krvavo obračunavanje z drugače verujočimi kaj skupnega s temeljnim Jezusovim vodilom Ljubi svojega bližnjega …?

Iskreno sočutje do bližnjega je neizogibno povezano z močnim socialnim čutom in Lucianijevo družbeno prepričanje je bil vsekakor prepričanje polnokrvnega krščanskega socialista. Ves čas, od semenišča v Feltreju, do kardinalske palače v Benetkah, je z vsakodnevnim ravnanjem (in druženjem) zelo prostodušno kazal, da zanj komunizem ni konkurenčna ideologija, temveč praktično udejanjanje starega Jezusovega nauka.

Vatikanska hierarhija je ob njegovem prihodu v Apostolsko palačo začutila, da gre zdaj zares. Takoj v prvih dneh je poslal nekaj odločnih opozorilnih znamenj, da v cerkvi pripravlja pravo revolucijo. Za razliko od predhodnikov, ki so dajali kuriji v upravljanju z Vatikanom bolj ali manj proste roke, je vtikal svoj nos v prav vse, še posebej pa v finance. Medtem, ko je glasno in pomenljivo razmišljal, kaj pomeni neznansko cerkveno bogastvo v primerjavi z vso bedo tega sveta, je dal naročiti cenitev vatikanskih zakladov in nepremičnin, vključno s celotnim kompleksom papeške poletne rezidence v Castel Gandolfu, kjer preživljajo vroče poletne tedne ne le papeži s svojim dvorom, temveč cerkveni princi z vsega sveta – če se le niso dvoru in vladarju kdaj preveč zamerili. Vedelo se je, da zelo natančno pregleduje seznam kardinalov z volilno pravico. To je seznam, ki odloča o tem, kam bo šla cerkev po smrti trenutnega papeža. Ta lahko imenuje nove kardinale, toda če se mu zahoče, lahko tudi starim odvzame kardinalsko čepico in volilno pravico. Nič ne bi bilo nenavadnega, če bi izbor novega papeža spet prepustil škofom, tako, kot je bilo včasih. Albino Luciani je bil nepredvidljiv in nič mu ni bilo sveto: pred oltar bi spustil ženske, mlade bi poučeval o spolnosti in kontracepciji, revežem bi razdajal cerkveno bogastvo … Kako si drzne, so si bržkone mrzlično šepetali vatikanski mogotci, ta kmetavzar, nebodigatreba, komunistični pritepenec rušiti božji red, ki ga je mati cerkev tako skrbno gradila in vzdrževala že skoraj dva tisoč let. Zares, bogve kam bi šla cerkev in svet ob prelomu prejšnjega stoletja, če bi bilo Janezu Pavlu I. dano vladati tako dolgo, kot je bilo potem njegovemu nasledniku?

Tako pa so 'zdrave sile' hitro naredile red. Če se je leta 1968 v Parizu zgodila revolucija svobodnjaških in socialno usmerjenih sil, potem se je deset let pozneje v Vatikanu, v tej srčiki skrajnega nazadnjaštva, vsekakor začel konservativni protiudar, ki je ne le v cerkvi, temveč tudi na globalni posvetni ravni zaustavil povezovanje naprednih sil iz vseh ideološko političnih blokov.

Če si želimo nazorno predstavljati, čemu vse je nasprotoval Janez Pavel I., potem se moramo samo spomniti, kaj je delal Janez Pavel II. Bila sta si takorekoč popolno nasprotje. Prvi bi Castel Gandolfo prodal. Drugi si je dal že v prvih dneh vladanja tam zgraditi najrazkošnejši plavalni bazen. Prvi bi kardinalom vzel moč in denar. Drugi jim je v prvih dneh vladanja povišal že tako bajne zaslužke. Prvi bi k oltarju spustil ženske. Za drugega je bila edina ženska, ki je bila vredna svojega imena, Devica Marija. Prvi je dvomil v vse. Tudi v Boga? Tega ne vemo zagotovo, vemo pa, da je verjel v Človeka. Drugi ni imel nobenih dvomov. Verjel je v Boga in vase. Bil nezmotljiv celo bolj od samega Pija IX., ki si je izmislil to tragikomično lastnost božjih namestnikov na Zemlji v času, ko je bilo treba uničiti hudičeva semena francoske revolucije.

Še nekaj lahko povemo o Karolu Wojtyli – Janezu Pavlu drugem. Bil je predstavnik tistih v cerkveni hierarhiji, ki so prvega najbolj sovražili. Neizmerno in nepomirljivo.