Kdor je doživel Berlin v času, ko je čez sredo mesta še tekel zid, se verjetno spomni tistega občutka nekoliko tesnobnega vznemirjenja, ki je spremljalo poglede ‘tja čez’ – in to na obeh straneh. Ob vsej hladno vojni propagandi, ki je do najmanjših podrobnosti opisovala zločine režimov onstran zidu, človek ni nikoli povsem natančno vedel, kako je to v resnici.
Če si imel srečo in si na vzhodni strani ob večerih lahko sedel v bližini zidu v kakšnem višjem nadstropju in s pogledom proti zahodu, je pred teboj plapolalo morje luči, iz katerega je prihajal ves vrvež zahodnega potrošništva, zgoščen v en sam neprepoznaven, toda oglušujoč šum. S lučmi zaslepljen opazovalec niti slutiti nisi mogel, da so v tisti šum pomešani tudi zvoki policijskih siren, ker najverjetneje pravkar poteka tudi eden tistih legendarnih pretepov berlinskih levičarskih študentov s policijo. Kakšni spopadi so bili to!
Če si si podobno primerno opazovališče našel na zahodu in si strmel na vzhodno stran, nisi videl nič. Skoraj nič. Kvečjemu tu in tam kakšno brlečo luč, ravno toliko, da bi na hitro skoraj lahko pomislil, da si vzhodni interniranci v svojih barakah svetijo s svečami. Nič pa ni kazalo, da v tistem somraku socializma vzhodni Berlin kar kipi od primitivnega potrošništva.
Na zahodni strani je bil zid popisan z vsemi mogočimi gesli o demokraciji, človekovih pravicah, svobodi, Marxu, zatiralskih kapitalistih in njihovih rabljih – policiji in vojski, Brechtu, anarhiji, panku …, in je sčasoma postal en sam približno 150 kilometrov dolg grafit. Če danes kaj podobnega čečkaš po zidovih, te v najboljšem primeru obtožijo vandalizma in uničevanja tuje lastnine. (V najslabšem pa islamskega terorizma!) Danes so zidovi našega združenega sveta čisti, vedno sveže prebeljeni – in prav takšen je bil v tistih časih zid na vzhodni strani Berlina. Tam so večino svojih skritih misli in želja pisali v pisma, ki so jih nastavljali dedku mrazu.
Toda na obeh straneh so bile dovoljene sanje. Na vzhodu so sanjali o potnem listu in novem avtomobilu, na zahodu pa o ‘pravični’ družbi. Danes vsi skupaj vedno bolj sanjamo le, da bi obdržali stare dobre ‘analogne’ potne liste.
S padcem berlinskega zidu se je v najboljšem od vseh svetov zgodilo kar nekaj sprememb. Kar naenkrat je tla pod nogami začel izgubljati srednji razred – ta velika armada nekdanjega industrijskega proletariata, ki so mu zatiralski kapitalisti v strahu pred zločinskim sovjetskim komunizmom začeli v petdesetih letih postavljati hiše, na obroke prodajati bleščeče osebne avtomobile in izplačevati regres za letni dopust – da ne govorimo o splošnem zdravstvenem zavarovanju in podobnih ‘kapitalističnih’ domislicah, ki so delovale kot cepivo proti virusu komunizma. Če bi berlinski zid padel nekaj let pozneje, bi zahodni delavci verjetno prišli tudi do dela dobička, ki so ga ustvarjali, in do delnic. Ah, dokler so na vzhodu vladali diktatorji, so bili delavci na zahodu gospodje!
Ko je bilo s padcem zidu konec ‘komunističnega enoumja’, so politične stranke na zahodu nenadoma pozabile, zakaj obstajajo. Kar naenkrat je bilo konec zgodovine; kar naenkrat stranke niso več znale pisati političnih programov; kar naenkrat ni nihče več vedel, kakšna je razlika med levim in desnim. Ko ni bilo več strahu pred vzhodnim enoumjem, je čez noč odpadla potreba po zahodnem pluralizmu. Celo svobodne volitve, ta lakmusov papir zahodne demokracije, postajajo odveč.
Prihaja čas, ko bomo lahko volili kvečjemu predsednike krajevnih skupnosti – predsednike Združenih držav Evrope, Sveta, Galaksije … bodo vmes med glavno jedjo in sladico izbirali izbranci. Prihaja čas za politične androide, za Tonyje Blaire, ki so primerni za vse položaje, okuse in potrebe. To so ljudje, kakršni na evropski strankarski sceni še sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja niso imeli kaj iskati, da ne govorimo o sedemdesetih letih in o časih evrokomunizma, ko si je evropska levica še upala in znala iskati levo alternativno aziatskemu tipu komunizma, in ko je evropska desnica še vedela, kako med recesijo ravno dovolj zapreti pipe države blaginje, da ostanejo lastniki siti in ovce cele.
Neprijetni časi, ko ni več o čem sanjati.