Lepljivi prsti svetih očetov

Novembra lani sta v Rimu izšli dve knjigi o brezbrižnem in koruptivnem ravnanju z ogromnim vatikanskim premoženjem, tudi z denarjem, ki ga verniki po vsem svetu zbirajo v vsakoletnih junijskih nabirkah Petrovega novčiča ter italijanski davkoplačevalci v okviru '8 promilov', deleža dohodnine, ki ga lahko ob davčni napovedi podarijo cerkvi. Skrivanje in pranje umazanega, tudi mafijskega denarja v vatikanski banki, kupovanje delnic naftnih korporacij s sredstvi cerkvenih dobrodelnih skladov, prekupčevanje s cerkvenimi palačami in zemljišči med prijatelji vatikanskih monsinjorjev, aristokratsko življenje princev cerkve, ki si svoje čeveljce umivajo v šampanjcu, patološki pohlep redovnikov, ki naj bi simbolizirali krščansko skromnost in usmiljenje, finančne vragolije škofij in škofov vesoljne cerkve – pravzaprav ničesar novega, vse že stoletja znano, le da je tokrat dokumentirano z internimi papirji – s poročili vatikanskih komisij in mednarodnih revizijskih hiš, ki jih je pred začetkom velikega čiščenja Avgijevega hleva naročil papež Frančišek.

Priložnost dela tatu in kjer je veliko denarja, je veliko priložnosti. Sveti očetje so imeli od nekdaj prste lepljive od marmelade – celo blaženi in svetniki ne morejo postati brez podkupnin in bogatih nagrad, kažejo zdaj objavljeni vatikanski dokumenti – toda večna rimska cerkev je dva tisoč let znala te stvari reševati interno, brez neprijetnega pranja umazanega perila v javnosti. Očitno pa se je zdaj v hlevu nabralo že toliko nepočiščenega gnoja, da ga počasni veletoki ne morejo več izprati. Potrebni so hudourniki. Za katere s prinašanjem občutljivih internih dokumentov v javnost vedno raje poskrbi zdaj ena zdaj druga stran v zapleteni medfrakcijski vojni, ki vse bolj očitno divja za obzidjem Svetega mesta in v vsej vesoljni cerkvi.

Eno od obeh zadnjih knjig, ki sta nastali po zaslugi vatikanskih informatorjev, je napisal naš stari znanec, italijanski novinar, ki je pred leti prvi javno razkril razsežnosti finančnega poloma mariborske škofije. Zanimivo, Emiliano Fittipaldi je kmalu po rimskem izidu knjige Pohlep dopisnici slovenske televizije povedal, da je med vsemi grešniki, ki jih dokumentirano pribija na zid, edino mariborska škofija poskušala zanikati njegove informacije. Vsi drugi molčijo. No, če smo natančni: ne zanikajo njegovih informacij, samo tožijo ga pred vatikanskim sodiščem, ker jih je objavil. Tudi to je že znano: ubijmo prinašalca!

Težko je reči, kakšna je v tej zgodbi vloga Bergoglia, jezuita, ki so ga princi cerkve pred tremi leti preoblekli v skromnega in ponižnega Frančiška, potem ko so očitno tudi sami ugotovili, da so celo frančiškani že do komolcev v kozarcu z marmelado in je papeška skrivna vojska edina, ki morda še lahko rešuje cerkveno barko. Po eni strani bi morala javna objava finančnih in drugačnih vragolij rimske cerkve okrepiti njegovo politiko prenovljene skromnosti, toda po drugi strani so se v središču nove afere, tako imenovanega Vatileaks II, znašli nekateri njegovi ključni ljudje – predvsem novi vatikanski superminister za svete finance in ekonomijo, avstralski kardinal George Pell. Fittipaldijevi dokumenti razgaljajo njegov pohlep po denarju, v domači Avstraliji pa medtem vneto spravljajo na dan Pellovo staro pedofilsko zgodbo. Vse to nič ne kaže, da bi imel Frančišek med svojimi princi zelo trdno oporo. Nasprotno, prej se zdi, da na njegovem dvoru vre kot ni že od časov Janeza Pavla I. Ki mu je Bergoglio nadvse podoben, le da se je, za razliko od Lucianijeve naivnosti, lotil svojega poslanstva z vso jezuitsko premišljenostjo in odločnostjo.