Smrtonosna psihiatrija in organizirano zanikanje

Antidepresivi ubijajo, trdi danski znanstvenik prof. dr. Peter C. Gøtzsche, ki svojo znanstveno in publicistično kariero že nekaj desetletij posveča boju proti koruptivnim povezavam med farmacevtsko industrijo in vodilnimi ljudmi v svetovnih zdravstvenih sistemih.

V prihodnjem letu bosta izšli dve knjigi profesorja dr. Gøtzscheja: Smrtonosna psihiatrija in organizirano zanikanje, ki je že v pripravi in bo izšla v prvih mesecih 2018, nato pa še knjiga 'Smrtonosna zdravila in organizirani kriminal: kako so velike farmacevtske korporacije skorumpirale zdravstvo.'Ključna ugotovitev dr. Gøtzscheja je, da antidepresivi ne zdravijo depresije, pač pa zelo pogosto pri bolnikih povzročajo odvisnost, motnje v spolnosti in samomorilnost. V starostni skupini nad 65 let v razvitih državah so antidepresivi tretji največji vzrok smrtnosti, takoj za obolenji srca in rakom. Razen tega pa tudi ni depresija prav vse, čemur takšno etiketo nalepijo psihiatri. Pogosto gre pri 'bolnikih' za sicer povsem zdrave ljudi, ki imajo v določenem trenutku izraziteje izražene simptome utrujenosti, izčrpanosti, vsakdanjega stresa. Vendar pa, kot opozarja Gøtzsche, psihiatrične diagnoze pogosto delujejo kot samouresničujoče prerokbe; pri pacientu, ki dobi diagnozo mentalne motnje, se lahko bolezen sčasoma dejansko razvije, še zlasti, če oseba brezrezervno zaupa svojemu zdravniku.

V nadaljevanju, med pripravami slovenskega prevoda Gøtzschejvega dela, bom tule občasno objavljal zanimivejše odlomke iz knjige, kar bo v prihodnje postala stalna praksa tudi pri drugih novih izdajah. Za začetek spodaj ponujam del uvoda.

Andrej Poznič

Uvod v knjigo Smrtonosna psihiatrija in organizirano zanikanje

dr. Peter C. Gøtzsche

Psihiatrija ni lahka specializacija. Zahteva veliko potrpežljivosti in razumevanja, povezana je s številnimi razočaranji. Dobro vem, da so psihiatri pogosto obupani zaradi bolnikov, ki vztrajajo pri destruktivnem načinu življenja in zavračajo dobre nasvete, ki bi lahko spremenili njihov odnos do življenja.

Toda to ni knjiga o težavah psihiatrov. Govorili bomo o tem, zakaj psihiatrija ne daje bolnikom tistega, kar ti potrebujejo, in kakšne so posledice, ko se pri zdravljenju osredotočajo na nevarna zdravila, katerih koristi so vprašljive. Večina bolnikov se na zdravila, ki so jim bila predpisana, ne odziva, razočaranje psihiatrov, ko ne vidijo napredka, pa žal pogosto vodi zgolj v predpisovanje vedno novih zdravil ali pa povečevanje odmerkov, kar pomeni še večjo škodo za bolnika.

Psihiatrična zdravila so tako škodljiva, da v Združenih državah in Evropi na leto ubijejo več kot pol milijona ljudi, starih nad 65 let (glej 14. poglavje). S tem se uvrščajo na tretje mesto med glavnimi povzročitelji smrti, takoj za obolenji srca in rakom.

Mislim, da za psihiatričnega bolnika ni hujšega, kot je misel na prisilno zdravljenje, in to je eden od pomembnih razlogov, da so bližnja srečanja bolnikov s sistemom psihiatričnega zdravljenja povezana z izrazitim povišanjem števila samomorov. (glej 15. poglavje). V nadaljevanju bom pojasnil, zakaj je prisilno zdravljenje neetično in bi moralo biti prepovedano, hkrati pa bom pokazal, da lahko psihiatrija deluje učinkovito tudi brez prisile.

Številna psihiatrična zdravila ne povečujejo zgolj skupne smrtnosti, temveč tudi tveganje za samomorilnost in umore, medtem ko noben urad za zdravila še ni odobril sredstev, za katera vemo, da samomore preprečujejo. Izjema je zgolj litij, ki morda zmanjšuje tveganje samomorilnosti (glej 7. poglavje).

Naslednje, o čemer nameravam pisati v tej knjigi, je pretirano diagnosticiranje in obravnavanje mentalnih motenj. Opravka imamo z množičnim diagnosticiranjem, pri tem pa človek, ki je enkrat deležen psihiatrične diagnoze, postane predmet pozornosti: vse, kar reče ali naredi, je zdaj pod nenehnim budnim očesom terapevta, kar pomeni, da lahko začetna, morda zgolj hipotetična diagnoza, zlahka postane samoizpolnjujoča se prerokba (glej 2. poglavje).

Prepričan sem, da bi lahko današnjo rabo psihotropnih zdravil zmanjšali za 98 odstotkov ter da bi s tem pomembno povečali možnosti za mentalno zdravje in preživetje (glej 14. poglavje). Najpomembnejši vzrok za trenutno katastrofalno stanje na področju psihiatričnih zdravil je, da so vodilni psihiatri dovolili farmacevtski industriji skorumpirati znanstveno disciplino in njih same.

Knjigo sem napisal predvsem za bolnike, še zlasti za tiste, ki se na vso moč trudijo otresti zdravil in ob tem naletijo na sovražne in arogantne reakcije svojih zdravnikov; pojasnil bom, kako se je mogoče varno znebiti zdravil (12. poglavje).

Ta knjiga pa je napisana tudi za mlade psihiatre, ki se šele šolajo, v upanju, da jih bo navdihnila h korenitemu in nadvse nujnemu spreminjanju svoje stroke. Eno od znamenj globoke krize psihiatrije je tudi dejstvo, da je več kot polovica bolnikov zmotno prepričanih, da so njihove mentalne motnje posledica kemijskega neravnotežja v možganih. To zgrešeno razumevanje so jim vcepili zdravniki, kar pomeni, da več kot polovica psihiatrov svojim bolnikom laže. Nobene druge specializacije ne poznam, v kateri bi zdravniki tako lagali svojim pacientom. Psihiatri lažejo tudi sebi in javnosti, in navedel bom številne primere uradnih izjav, v katerih za petkrat do desetkrat pretirano navajajo koristi psihiatričnih posegov in hkrati za prav toliko podcenjujejo škodljive stranske učinke teh posegov.

Ljudem, ki sedijo na vrhu psihiatrične hierarhije, pravim 'sivi hrbti', saj so to praviloma moški, ki se vedejo podobno, kot najmočnejši samci primatov v džungli. Gorilji samec z značilno sivim hrbtom si v tropu jemlje absolutno oblast, kar v primarnem naravnem okolju med drugim prinaša lahek dostop do samic – v psihiatriji pa se to prevede v denar in ugled. Skupna težava teh mišičnjakov v psihiatriji je kolektivno, organizirano zanikanje. Celo ko postanejo dejstva povsem očitna, si zatiskajo oči pred škodo, ki jo povzročajo. Poleg tega jih povezujejo številni miti in zgrešeni pogledi, ki jih trmasto zagovarjajo, četudi so še tako nevarni za njihove bolnike. Med najhujšimi zmotami, ki jih bom opisal v knjigi, so naslednje:

• Psihiatrične diagnoze so zanesljive;
• če dobijo ljudje biološko ali genetsko razlago izvora svoje mentalne motnje, je stigmatizacija manjša:
• uporaba psihiatričnih zdravil je sorazmerna s številom ljudi z mentalnimi motnjami;
• ljudje z mentalnimi motnjami imajo v možganih kemijsko neravnotežje, psihiatri pa znajo to neravnotežje popraviti z zdravili, podobno kot endokrinologi zdravijo diabetes z inzulinom;
• dolgoročno zdravljenje s psihiatričnimi zdravili je dobro, saj preprečuje ponavljanje motnje;
• zdravljenje z antidepresivi ne vodi v odvisnost;
• zdravljenje z antidepresivi otroke in mladostnike varuje pred samomorilnostjo;
• depresija, sindrom ADHD (hiperaktivnost) in shizofrenija vodijo k možganskim okvaram;
• zdravila lahko možganske okvare preprečijo.