Kondome na glavo

Kondome na glave

Teološke dileme so včasih hudo nenavadne in nedoumljive. Zdaj že pokojni iranski ajatola Homeini se je denimo nekoč v enem svojih temeljnih teoloških del spraševal, kako urediti razmerje moškega do živali, s katero je imel spolni odnos. Ne, ni ga skrbela morala samega odnosa, skrbelo ga je, kako urediti postkoitualno razmerje. Na primer, ali si možakar lahko potem, ko je zadovoljil svojo spolno potrebo, poteši še lakoto in žival speče ter jo poje? Ne, ne sme. Verski vodja je dal zelo natančno navodilo: mesa te živali ne smejo jesti niti on, niti člani njegove družine, niti njegov prvi sosed, lahko pa ga poje njegov naslednji sosed. Tako da ne bo po dvomov in pregrehe!

Po takšne cvetke pa ni treba ravno do iranskih ajatol. Podobno zabavo si lahko naredimo tudi s prebiranjem ‘družinskih’ naukov rimskokatoliške cerkve. In spet, ni se nam treba mučiti daleč v mračnjaštvo zgodnjega in srednjega veka. Cerkev, dobrohotna mati in učiteljica, se je potrudila in je vse svoje mračnjaštvo privlekla kar s seboj v enaindvajseto stoletje.

Vzemimo, da je gospod X, sicer zakoniti mož gospe X, doživel prometno nesrečo, potem pa so mu po nesreči med transfuzijo vbrizgali še virus HIV. Ali pa, da je gospod X prikriti homoseksualec in je virus HIV staknil ob eni svojih skrivnih istospolnih seksualnih avantur. Ali pa, da je ženo varal z okuženo prostitutko. Saj je vseeno, mož je okužen. Kako naprej? Se bosta zakonca, potem ko bosta razčistila razloge za okužbo, lahko v domači postelji spet združila in s pomočjo kondoma v spolnem odnosu umirila napetosti?

Ne, te dni odločno odgovarja vodja papeškega sveta za družinsko politiko kardinal Alfonso Lopez Trujillo. Uporaba kondoma ni dovoljena v nobenem primeru, kajti ‘družina in njena naravna reprodukcija sta ogroženi kot še nikoli’. Kajpak, niso prepovedani le kondomi, skupaj z njimi so v Vatikanu ponovno ožigosali zunajmaternično oploditev, umetno oploditev, vseh vrst kontracepcije, abortus … kaj bi naštevali, vse, kar preveč očitno posega v skrivnostnost brezmadežnega spočetja. Prav teologija brezmadežnega spočetja pa je še prav posebna poslastica za tiste, ki uživajo v zapletenih sholastičnih razpravah in dokazovanjih.

Pa poglejmo, kako je v resnici z ogroženostjo naše naravne družine in njene reprodukcije. Leta 1968, ko je papež Pavel VI. izdal okrožnico Humanum Vitae in z njo še enkrat pokopal upanje vernikov, da se bo Vatikan končno začel z njimi pogovarjati v človeku razumljivem in prijaznem jeziku, je bilo na svetu 3,559,028,982 prebivalcev. Danes, 11. junija 2006 ob osmi uri zjutraj, pa nas je bilo menda 6,568,568,682. Skoraj enkrat več. Človeštvo torej ni ogroženo zaradi premajhne rodnosti, ampak kvečjemu zaradi prevelike. Vatikan nasprotuje umoru nekaj dni starega zarodka in kar je še težje razumljivo, nasprotuje tudi načrtnemu in razumnemu preprečevanju oploditve, očitno pa ga ne vznemirja kaj dosti, če na tisoče otrok v prenaseljenih delih sveta potem umre zaradi podhranjenosti, bolezni ali vojne, ali pa če preprosto kot nezaželjeni trpijo zaradi nasilja v družini.

Toda Trujillo in Vatikan govorita o neki drugi "naravni družini in njeni reprodukciji", o katoliški družini razvitega zahodnega sveta in o reprodukciji oziroma restavraciji njenih katoliških vrednot. Da je reprodukcija takšne družine v resni krizi, pa ni nobenega dvoma in tudi čuditi se ne kaže preveč. Sodobnemu, izobraženemu in informiranemu človeku, ki se želi ob vsej obskurnosti vsakodnevnega bivanja sem in tja prepustiti še vznemirljivemu iskanju v svetu duhovnosti, je na voljo toliko uporabniku prijaznih naukov, da se mu ob vseh drugih tegobah zares ni potrebno klanjati religiji, ki sloni na večnih prepovedih, grožnjah in kaznovanju.

Sicer pa tudi ne kaže, da bi Vatikan želel neposredno komunicirati s svojimi verniki ali potencialnimi verniki. Odkar v razvitem zahodnem svetu nima več smrtnega ideološkega sovražnika komunizma, komunicira predvsem z državo in poskuša preko nje restavrirati svet, v katerem bo se bo ženska vrnila v cerkev, kuhinjo in k otrokom, v zakonski postelji pa bo k pokornosti novemu staremu redu prisilila še vetrnjaškega soproga. Mimogrede, v Opusu Dei, katerega 'stari prijatelj' je kardinal Trujillo, prirejajo tečaje za ženske, ki bi se želele bolj posvetiti domačemu ognjišču.

Prav nenavadno je, kako se vsi verski in ideološki fanatiki najprej spravijo nad žensko in spolnost, in si preko nje poskušajo podrediti družino in družbo. Še bolj nenavadno pa je, da imajo države in politične stranke praviloma več posluha za tovrstne verske fanatizme kot pa za teologije in politike osvobajanja. Totalitarizem je huda skušnjava!

Pravzaprav bi se z bizarno vatikansko ‘družinsko’ politiko sploh ne bilo vredno ukvarjati, toda še pred mesecem dni sta dva vplivna kardinala, Baragan in Martini, javno napovedovala spremembe. Kazalo je, da jih podpira tudi Ratzinger, in napovedovali so celo, da je v pripravi novi dokument, ki bo napovedal koreniti preobrat. Če je Trujillo zdaj odločil drugače, pomeni, da imajo v vrhu rimskokatoliške cerkve kar hude ‘družinske’ zdrahe.

Sicer pa v Vatikanu trdijo, da kondomi ne preprečujejo okužb. Bogve, od kod jim podatek.