Sveta vojna pod črno zastavo

Če ne bi bilo reke beguncev, ki se preko Sredozemskega morja in balkanske kopenske poti vijejo v Evropo, bi zahodnjaki na vojno v Siriji še vedno gledali enako, kot gledamo na vse vojne, ki že skoraj štiri desetletja praktično brez prestanka divjajo na širšem območju Bližnjega vzhoda – se pravi brezbrižno, kot da gre zgolj za še eno od številnih različic 'strateških' računalniških igric osvajanja ozemelj. Zdaj, ko se te reke že desetletja stare humanitarne katastrofe zlivajo na našo celino, ko na naša ozemlja prihajajo bradati, temnopolti možje mrkih obrazov, njihove v rute zavite ženske s culami na hrbtih in otroci široko odprtih, prestrašenih oči, smo spopade, ki so se nam še včeraj zdeli tako 'folklorni' in neznansko oddaljeni, nenadoma pripravljeni razglasiti za 'tretjo svetovno vojno', v kateri je na kocki nič več in nič manj kot usoda zahodne civilizacije. Evropska zagledanost vase je zares brezmejna – pri tem pa, ko govorimo o ogroženosti, niti ne gledamo vsi v isto ogledalo. Kaj je zares ogroženo? Krščanski temelji Evrope? Njeni razsvetljenski temelji? Ideja srednjeveške teokratske katoliške Evrope? Sekularne Evrope dvajsetega stoletja? Evropa absolutističnih vladarjev ali Evropa razsvetljenstva, človekovih pravic in demokracije? Ko bijemo plat zvona in prižigamo kresove na okoliških gričih, se niti ne potrudimo, da bi spoznali 'sovražnika'. Kaj vemo o ljudeh, ki prihajajo in o krajih, ki jih zapuščajo? Je sodobna evropska zgradba res tako trhla, da se mora bati predmoderne, srednjeveške teokracije islamističnega klera?

Sirski zgodovinar Sami Mubajed nam v knjigi Under the Black Flag razgrinja zgodovino islamistične ideologije in projektov panislamske države – kalifata, ki sega veliko dlje v preteklost kot zgolj do 11. septembra 2001 in začetkov 'vojne proti islamskemu terorizmu'. Ob prebiranju ugotovimo, da glavni sovražnik samooklicane Islamske države pravzaprav nista Evropa in Amerika, ampak notranji 'neverniki', ki ogrožajo vladavino šeriatskega prava in islamskega klera. V Siriji oziroma na celotnem območju tako imenovane Islamske države, poteka islamska različica protireformacijske vojne, ki je po okrutnosti nadvse podobna nekdanji katoliški protireformaciji v Evropi. Tudi njeni cilji so enaki: obramba 'islamskih temeljev' arabskega sveta. Dejstvo, da se v tej vojni popravljajo zablode in krivice zahodnega kolonializma in sodobnega naftnega imperializma, prispeva, da je 'sveta vojna' še toliko bolj okrutna in krvava, da sega preko meja muslimanskega sveta ter da je njen razplet še toliko bolj negotov. Težko je sicer dvomiti, da bi nož in bič na koncu zares lahko premagala tehnološko vojaško superiornost zahoda. Veliko vprašanje za Evropo, ki se počuti tako ogrožena, pa ostaja, ali je mogoče srednjeveški islamizem premagati z vračanjem v lastni srednjeveški katolicizem.