Evropa na zatožni klopi

Slovenske razprave, bolje rečeno prepiri o kolaboraciji in odporu med drugo svetovno vojno običajno potekajo, kot da bi bile razmere med okupacijo v Sloveniji nekaj povsem drugačnega od dogajanj po vsej Evropi. Zato je primerjalna analiza, ki jo je opravil ameriški univerzitetni zgodovinar madžarskega rodu István Deák, nadvse poučna in zanimiva. Ugotavlja namreč, da je bila kolaboracija vseevropski pojav, ki so se mu izognili zgolj v nekaterih državah, na primer v Poljski, kjer je nemški okupator izrecno ni dovolil – ker so bili pač Poljaki kolektivno obsojeni bodisi na smrt bodisi na suženjsko delo. V vseh drugih državah so se kolaboranti pojavili praktično takoj ob začetku okupacije – ali celo še prej –, v prvih letih vojne jih je bilo tudi veliko več kot odpornikov, proti koncu vojne, ko je Nemčija nezadržno tonila v prepad, pa so pri sramotnem početju, kot pravi Deák, vztrajali samo še norci in fanatiki, drugi pa so »pet minut pred dvanajsto« prestopali na stran odpora. V kolikor seveda niso že ves čas sedeli na dveh stolih. Povedano velja praktično za vso Evropo, od britanskih Kanalskih otokov, ki so sploh zelo poseben primer kolaboracije z nacizmom, do ukrajinskih in ruskih prostranstev.

Morda nekoliko bolj presenetljiv in nepričakovan je eden od temeljnih sklepov Deákove študije. Avtor pravi, da so bili pravzaprav kolaboranti tisti, ki so izkoristili nemško okupacijo, in ne obratno. Pri nemških vojaških načrtih in naporih niso prispevali kaj dosti, še tam, kjer so bili vojaško aktivni, so bili pogosteje kot ne v nadlogo, kar pravzaprav po avtorjevem mnenju velja tudi za formalne nemške vojaške zaveznice, vključno z Italijo. Kolaboranti vseh držav so v Hitlerjevem vzponu in osvajanju Evrope zaslutili svojo priložnost za razreševanje cele vrste starih ozemeljskih sporov s sosednjimi državami, za obračunavanje z notranjimi političnimi in ideološkimi sovražniki in s »tujerodnimi« elementi, Judi, Romi, priseljenci, begunci, avtohtonimi manjšinami, pa komunisti, homoseksualci in tako dalje. Evropska celina je po šivih pokala od ksenofobije (kako znano in domače se sliši!) in

Slovenske razprave, bolje rečeno prepiri o kolaboraciji in odporu med drugo svetovno vojno običajno potekajo, kot da bi bile razmere med okupacijo v Sloveniji nekaj povsem drugačnega od dogajanj po vsej Evropi. Zato je primerjalna analiza, ki jo je opravil ameriški univerzitetni zgodovinar madžarskega rodu István Deák, nadvse poučna in zanimiva. Ugotavlja namreč, da je bila kolaboracija vseevropski pojav, ki so se mu izognili zgolj v nekaterih državah, na primer v Poljski, kjer je nemški okupator izrecno ni dovolil – ker so bili pač Poljaki kolektivno obsojeni bodisi na smrt bodisi na suženjsko delo. V vseh drugih državah so se kolaboranti pojavili praktično takoj ob začetku okupacije – ali celo še prej –, v prvih letih vojne jih je bilo tudi veliko več kot odpornikov, proti koncu vojne, ko je Nemčija nezadržno tonila v prepad, pa so pri sramotnem početju, kot pravi Deák, vztrajali samo še norci in fanatiki, drugi pa so »pet minut pred dvanajsto« prestopali na stran odpora. V kolikor seveda niso že ves čas sedeli na dveh stolih. Povedano velja praktično za vso Evropo, od britanskih Kanalskih otokov, ki so sploh zelo poseben primer kolaboracije z nacizmom, do ukrajinskih in ruskih prostranstev.

Morda nekoliko bolj presenetljiv in nepričakovan je eden od temeljnih sklepov Deákove študije. Avtor pravi, da so bili pravzaprav kolaboranti tisti, ki so izkoristili nemško okupacijo, in ne obratno. Pri nemških vojaških načrtih in naporih niso prispevali kaj dosti, še tam, kjer so bili vojaško aktivni, so bili pogosteje kot ne v nadlogo, kar pravzaprav po avtorjevem mnenju velja tudi za formalne nemške vojaške zaveznice, vključno z Italijo. Kolaboranti vseh držav so v Hitlerjevem vzponu in osvajanju Evrope zaslutili svojo priložnost za razreševanje cele vrste starih ozemeljskih sporov s sosednjimi državami, za obračunavanje z notranjimi političnimi in ideološkimi sovražniki in s »tujerodnimi« elementi, Judi, Romi, priseljenci, begunci, avtohtonimi manjšinami, pa komunisti, homoseksualci in tako dalje. Evropska celina je po šivih pokala od ksenofobije (kako znano in domače se sliši!) in če je obstajal kakšen velik vseevropski projekt, skupen okupatorju in okupiranim, potem je bilo to etnično in ideološko čiščenje. Tu je jedro velike krivde, zaključuje Deák, zaradi katere kolaborantska Evropa ne more dvignjene glave prestati preizkušnje na zatožni klopi. Sodba in kazen takšni Evropi je bila na povojnih sodiščih, od nürnberškega do »ljudskih« sodišč po vsej celini, jasno izrečena in je bila tudi bolj ali manj pravična v obsodbi kolaboracije z najbolj podlim in nevarnim režimom v zgodovini človeštva. Žal so se najhujši vojni zločinci med nacisti in kolaboranti izognili sodbi in kazni. Beg pred roko pravice jim je omogočila hladna vojna, in tudi to so kolaboranti dobro izkoristili za potvarjanje svoje neslavne zgodovine in poskuse lastne rehabilitacije. Prav zato je Deákova knjiga še toliko bolj pomembna in potrebna.

. Tu je jedro velike krivde, zaključuje Deák, zaradi katere kolaborantska Evropa ne more dvignjene glave prestati preizkušnje na zatožni klopi. Sodba in kazen takšni Evropi je bila na povojnih sodiščih, od nürnberškega do »ljudskih« sodišč po vsej celini, jasno izrečena in je bila tudi bolj ali manj pravična v obsodbi kolaboracije z najbolj podlim in nevarnim režimom v zgodovini človeštva. Žal so se najhujši vojni zločinci med nacisti in kolaboranti izognili sodbi in kazni. Beg pred roko pravice jim je omogočila hladna vojna, in tudi to so kolaboranti dobro izkoristili za potvarjanje svoje neslavne zgodovine in poskuse lastne rehabilitacije. Prav zato je Deákova knjiga še toliko bolj pomembna in potrebna.