Hitri tudi po petdesetem

Ko pride športnik, bodisi rekreativec bodisi nekdanji vrhunski tekmovalec, v tako imenovana 'zrela leta', se neizbežno pojavi vprašanje, kdaj se bo umiril, zresnil, začel delati kaj pametnega in koristnega. Prvi se o tem začnejo spraševati normalni sosedje, ko skoraj vsak dan ob približno isti uri mimo ograje njihovega vrta švigne znana postava že nekoliko osivelega tekaškega navdušenca ('Ha, nekaj trebuha mu je pa vseeno zraslo zadnje čase!'), medtem ko sami v potu svojega obraza in pod budnim očesom skrbne soproge prekopavajo zelenjavni vrtiček, kosijo travo ali, če imajo srečo, poležavajo v senci s hladnim pivom v roki. Širša družina je za sina, moža in očeta itak že dolgo zaskrbljena; vse je dneve v stresni službi, potem pa superge na noge in v klanec. Do kdaj bo le zdržalo njegovo srce? Ne nazadnje pa se zadnje čase že tudi sam sprašuje: do kdaj? Že nekaj časa opaža, da ne zdrži več toliko kot je včasih, da je počasnejši, da so bolečine v mečih naslednji dan hujše in da potrebuje vedno več počitka …

V naši pomehkuženi zahodni civilizaciji je pač globoko zakoreninjen mit, da s staranjem prihaja do nekaterih neizbežnih in uničujočih sprememb, ki so zunaj našega nadzora. Največ, kar lahko upamo, je, da jih bomo s pomočjo vsakodnevnega odmerka tablet in diet odrivali, dokler bo pač šlo. Vzporedno s tem tudi verjamemo, da v starosti ne smemo početi ničesar živahnega in napornega. Da moramo varovati svoje krhke kosti in slabotno srce. Da prenaporne vadbe niso več za nas. Da se je treba ustaviti. Se ukvarjati z domačim vrtom, s počasnimi sprehodi ali z opazovanjem ptic. Živeti letom primerno. Normalno. Tako kot živi 'normalni' sosed.

Seveda, z leti zares neizbežno prihaja do nekaterih fizioloških sprememb, ki vplivajo na našo fizično, torej tudi športno zmogljivost. Joe Friel, avtor knjige Hitri po petdesetem, sicer pa dolgoletni trener vzdržljivostnih športnikov – tekačev, kolesarjev in triatloncev – omenja tri ključne starostne spremembe, ki vplivajo na življenje športnika: upadanje aerobne kapacitete, kopičenje telesne maščobe in usihanje mišične mase. Friel je danes v sedemdesetih letih, njegov vadbeni in tekmovalni koledar je še vedno takšen, kot ga je imel v najboljših športnih letih. Še vedno se redno pojavlja na kolesarskih dirkah in je visoko konkurenčen v svoji starostni skupini. Toda s starostjo, tam okrog petdesetih let, je tudi sam začel opažati, da se telo spreminja, z njim pa tudi športna zmogljivost. Ko je začel prebirati, kaj o staranju športnikov ugotavljajo raziskave, je ugotovil dvoje. Prvič, omenjene starostne spremembe so resda neizbežne, niso pa pri vseh enako hitre in velike; aktivni športniki se starajo počasneje. Toda presenetljivo, spremembe pri nekdanjih športnikih, ki se v 'zrelih letih' prepustijo 'normalnemu', torej mirujočemu načinu življenja, so enake, kot pri ljudeh, ki se nikoli niso ukvarjali s športom (pri vašem 'normalnem' sosedu, na primer). In drugič, starostne spremembe je mogoče upočasniti, jih začasno ustaviti in celo obrniti v drugo smer. Kako? Odgovor zdaj že slutimo: s športno aktivnostjo. Telesa aktivnost, pravi Friel, je tisti čarobni vrelec mladosti, po katerem tako brezupno hlasta naša potrošniška civilizacija, ko ga išče v raznih lepotnih salonih, prehranskih dietah in čarobnih tabletkah. Toda ne kakršnakoli telesna aktivnost. Tu Friel postreže z nekoliko presenetljivim odgovorom: starejši kot smo, bolj mora biti naša vadba intenzivna, torej naporna. Mišice, tudi srčno, je treba po možnosti vsak dan ali pa vsaj nekajkrat na teden obremeniti do maksimuma. Nujna je intervalna vadba, kratki hitri teki, kolesarski sprinti, strmi vzponi … Bolje da se telo obrabi, kot da zarjavi, pravi Friel. Seveda, staro telo pri intenzivni vadbi potrebuje več previdnosti, po njej pa tudi več počitka in še bolj skrbno izbrano prehrano. Prava kombinacija vsega tega (in, če smo bili rojeni pod srečno zvezdo, še dobra genska zasnova) športniku omogoča, da tudi v pozni starosti, še v sedemdesetih in celo osemdesetih letih, živi polnovredno športno življenje.

Živimo v času, ko v ta 'zrela leta' vstopa množična povojna generacija, tako imenovana baby boom generacija – prva v zgodovini človeštva, ki je športno aktivnost sprejela kot sestavni del svojega načina življenja in kot življenjsko vrednoto. Tisti, ki se ob zgodnjih jutranjih urah preganjamo po gozdnih poteh in ob koncih tedna odhajamo na množične športne prireditve, tekaške maratone, polmaratone in 'desetke', na kolesarske maratone, na vedno bolj množična tekmovanja triatloncev in gorskih tekačev, tisti, ki radi na tekaških smučeh drsimo skozi zasnežene planote ali se vzpenjamo po strmih gorskih stezah, vsi ti že dolgo opažamo, da se na področju telesne aktivnosti v naši kulturi vendarle nekaj pomembnega spreminja: vedno več nas je in v tej množici je vedno več osivelih dam in gospodov. Zelo starih po letih in zelo mladostnega videza in duha. Hitrih tudi po petdesetem.