Kri, znoj, trdo garanje in solze

Rekreativni športniki smo večinoma narejeni tako, da razen o vremenski napovedi za naslednji konec tedna in morda še o zadnjem modelu priljubljene znamke športnih copat ne razmišljamo kaj dosti o svojem športnem početju. Vsaj ne, dokler smo mladi, zdravi in brez kroničnih poškodb. Ko se težave začnejo, bodisi zaradi bolezni zoba – zoba časa, kot bi rekel dr. Stare – bodisi zaradi nepravilne vadbe, neprimerne opreme ali nepremišljene prehrane, sta pred nami dve slabi možnosti: prva, manj slaba je, da začnemo prepozno, pa vendarle razmišljati, spraševati bolj izkušene kolege, prebirati strokovno literaturo in popravljati napake; druga, veliko še slabša toda žal precej pogosta pa je, da vržemo puško v koruzo, obesimo superge na klin in se do konca življenja zavalimo na kavč. Motivacija je v športu eden ključnih dejavnikov uspeha – še posebej ključnih v vzdržljivostnih športih in še zlasti takrat, ko smo zaradi katerega od prej naštetih razlogov v težavah. Toda motivacija ne more temeljiti le na lepi, spodbudnih besedah in navdušujočih zgodbah o uspehih velikih športnikov, kakršnih je vsepolno na naših športnih knjižnih policah. Če nimamo in si ne znamo postaviti realnih osebnih ciljev, če ne poznamo in si ne znamo načrtovati vadbenih metod, ki odgovarjajo na naše konkretne potrebe in sposobnosti, potem se motivacija hitro lahko sprevrže v pravljico, iz katere se prebudimo s padcem na trda tla – oziroma na tisti 'kavč', iz katerega se več ne premaknemo. Zastavljanje nerealno visokih ciljev je za športnika ena od najbolj zahrbtnih nevarnosti, ki lahko hitro pomeni konec športno-rekreacijske kariere, bodisi zaradi poškodb bodisi zaradi potrtosti ob neuspehu. Z leti se ta nevarnost samo še stopnjuje.

Joe Friel v Hitri po petdesetem govori o staranju v športu in v naslovu kot mejnik postavi petdeseta leta. Toda v resnici nas ozavešča, da se športno staranje začne tisti hip, ko si prvič nataknemo športne copate. Zelo kratko je tisto obdobje v življenju športnika, ko brezskrbno, brez težke sape in bolečih mišic teka ali kolesari po najbolj strmih klancih. Vsi iz lastnih izkušenj vemo, da tam okrog tridesetih let začne pešati aerobna kapaciteta, da sklepi niso več pravi, da je težje vzdrževati telesno težo in tako dalje. Kako reagirati? Kako sestaviti svoj načrt dela? Ne za konec tedna, pač pa za leto vnaprej, vključno z vsemi množičnimi prireditvami in tekmovanji, na katere se mislimo prijaviti. Kako izmeriti svojo trenutno zmogljivost in kako spremljati napredek? Kako ugotoviti, kaj nas najbolj ovira, da bi postali hitrejši, vzdržljivejši? S kakšnim načinom vadbe odpravljati svoje najšibkejše člene? In ne nazadnje, kako se motivirati, kako zbrati voljo za naporne, visoko intenzivne treninge, ki so potrebni za premagovanje sindromov športnega staranja. Vse to in še veliko drugega so vprašanja, na katera moramo imeti zelo jasne in uresničljive odgovore, če želimo, da se športna motivacija ne sprevrže v pravljico. Knjiga Hitri po petdesetem nas v tem smislu postavlja na zelo trda tla. Nekako tako kot nekoč Churchill, nam tudi Friel ne obljublja drugega kot kri, znoj, trdo garanje in solze. In prav to je tisto, kar je v tej knjigi najbolj motivacijsko – kaj je lepšega, kot slišati, da smo pri petdesetih, šestdesetih, sedemdesetih in še pozneje sposobni najtežje športne vadbe. In da si lahko potem še vedno obetamo tudi dobrih športnih rezultatov.