Aroganca, kakršne ni bil sposoben niti stari Bush

Ko je ameriška CIA v dobrih starih časih hladne vojne med demokratičnim in svobodoljubnim zahodom ter totalitarnim vzhodom skrivaj rušila Washingtonu neprijetne režime v Latinski Ameriki, Aziji in Afriki in uprizarjala letalske in druge naravne nesreče neposlušnih diktatorjev, so se v Beli hiši v najboljšem primeru sprenevedali, da o tem nič ne vedo, v najslabšem pa so si nekoliko v zadregi izmišljali (in podtikali) razloge, zaradi katerih je bilo treba 'na tujem varovati demokratične pridobitve svobodnega sveta'. Tega, kar si danes privošči Barack Obama, si v obdobju med koncem druge svetovne vojne in 11. septembrom 2001 nikoli niso upali niti najhujši jastrebi ameriške politike. Poslati robotizirano enoto mornariških tjulnov v tujo suvereno državo brez njenega vedenja in soglasja, z jasno nalogo, da opravijo eksekucijo političnega nasprotnika, potem pa operacijo in njegov umor v živo spremljati v operativnem središču Bele hiše ter v trenutku njegove smrti zmagoslavno pred svetovno javnostjo izjaviti 'dobili smo ga' – to je aroganca, kakršne ni bila sposobna niti politična garnitura Bushevega klana.

Pustimo ob strani vse dvome o Bin Ladnu, o 11. septembru, o resničnih vzrokih in vzvodih ameriške 'vojne proti terorizmu' in vsa druga vprašanja, ki se v zadnjem desetletju kopičijo na pragu Bele hiše in nanje nikoli ne dobimo nobenega odgovora.

Pustimo ob strani tudi poniglavost, ki si jo je privoščil Obama po nekaj mesecih mandata in si dal podeliti Nobelovo nagrado za mir; tisto je bilo še mogoče razumeti kot marketinško potezo, ki naj bi mu pomagala uresničevati predvolilne obljube. Če bi z njimi seveda mislil resno – tudi tisto o zapiranju Guantanama.

Z javnimi eksekucijami tujih političnih nasprotnikov na tujih tleh in brez soglasja prizadetih držav ali mednarodne skupnosti, Obama zdaj tudi v uradno vojaško-politično doktrino ameriškega globalnega imperija vnaša tisto, kar so njegovi predhodniki zgolj bolj ali manj sramežljivo nakazovali in testirali s posameznimi političnimi, obveščevalnimi in vojaškimi ekscesi: namreč, da za ZDA mednarodno pravo ne velja in da lahko Bela hiša nekaznovano posreduje kjerkoli na svetu, s kakršnimikoli sredstvi seji zdi potrebno in proti vsem, ki so napoti ameriškim globalnim ciljem. Otročje naivno bi se bilo slepiti, da je javna eksekucija Bin Ladna (ali Gadafijeve družine, če želite) nekaj drugega, nekaj, kar se urejenim, demokratičnim državam in njihovim državnikom ne more zgoditi. Ko bo nekoč napisana diplomatska in politična zgodovina Evrope nekaj zadnjih desetletjih, se bo izkazalo, da je do eksekucij ameriških političnih nasprotnikov pogosto že prihajalo tudi v nekaterih evropskih državah, ki navzven sicer veljajo za velike in zveste ameriške zaveznice, le da se to ni končalo s trupli, odvrženimi v morje – ampak so jih pod kuliso 'demokratičnih procesov' zgolj zmetali na smetišče zgodovine. Ni pa nobenega zagotovila več, da se ne bo nekoč tudi v kakšni evropski prestolnici ponovil pakistanski scenarij. Bolj ko bo ameriški imperij ranjen, bolj bodo postajale zahteve Bele hiše neprijetne in pritiski njenih diplomatskih in drugih odposlancev na evropske politike neznosni. In če se med sicer ritolizno evropsko politično elito po napaki v sistemu znajde kakšen nepoučen idealist, bo ameriške odposlance prej ali slej poslal k vragu …

Lahko bi se sicer tolažili s tem, da so se tudi vsi drugi imperiji v obdobju svojega propadanja zatekali k skrajnim sredstvom, toda to nam, tukaj in zdaj, prav nič ne pomaga, ker imamo s propadanjem propadu zapisanih režimov že bogate izkušnje, in vemo, kako dolgo lahko to traja. Razen tega pa je ameriški imperij prvi v zgodovini, ki ima prav vse politične, gospodarske, finančne, monetarne in vojaške vzvode, da s seboj v prepad povleče ves planet.