Na kateri večerji je Henry Kissinger dobil telefonsko številko EU?

Oče novega svetovnega reda, Henry Who-do-I-call-when-I-call-EU Kissinger, je torej končno dobil svojo telefonsko številko. Ne vemo sicer, ali novemu evropskemu predsedniku po položaju pripada tudi nov telefon, telefonska številka pa vsekakor, in kaže, da jo je Henryju zaupal že kar na predvečer svoje izvolitve svojega imenovanja.
Hermana van Rompuyja Evropejci nismo izvolili. Izvolili ga niso niti naši izvoljeni predstavniki, nasprotno, eden od njih  si je v parlamentu celo upal povedati tisto, kar visoka politika ob izdatni pomoči medijev še vedno vztrajno pripisuje zgolj blodnjam lunatikov in njihovim teorijam zarote.
Van Rompuy je bil izbran na večerji. Ne vemo sicer, ali za predjed ali za sladico, vsekakor pa to ni bila tista večerja, na kateri so ob mizi sedeli šefi držav in vlad Evropske unije. Tudi oni niso izvolili izbrali novega predsednika. Kot kaže so prišli na izredni evropski vrh samo zato, da so jim kurirji sporočili, kakšna odločitev je padla na neki drugi večerji.
Na predvečer njihove večerje je bil namreč van Rompuy na večerji z veliko pomembnejšo in vplivnejšo družbo in tam je tudi predstavil ‘svoj’ politični program. Da, spin doktorjem novega reda se ni več zdelo potrebno niti to, da bi okrog izvolitve imenovanja prvega evropskega predsednika uprizorili vsaj videz demokratičnosti. Van Rompuy bi lahko na predvečer izvolitve imenovanja denimo nastopil v Evropskem parlamentu in se predstavil našim izvoljenim predstavnikom. Lahko bi celo nastopil pred evrovizijskimi kamerami (ki jih itak prižgejo samo za ponovoletni koncert na Dunaju, za ponovoletno smučarsko skakalno turnejo in za evrovizijsko popevko) in neposredno nagovoril svoje ‘volivce’.
Toda ne, šel je na večerjo z bilderbergi, ki je potekala prav v tistem dvorcu, v katerem so leta 1957 podpisali Rimske sporazume, s katerimi se je začela ta zgodba o združeni Evropi. In tu, na tej večerji, je van Rompuy (tudi sam star in preverjen član elitne bratovščine) pripovedoval pretežno ameriškim in nekaj evropskim članom skupine Bilderberg (bogatim aristokratom, poslovnežem, vplivnim političnim svetovalcem, lastnikom in urednikom nekaterih največjih svetovnih medijskih hiš), kakšen je program prvega predsednika Evropske unije. Zelo nenavadno je, da so o tej večerji že naslednji dan pisali belgijski, kmalu nato pa evropski časopisi. Bilderbergi so vse do lani, do takrat, ko je zid njihove molčečnosti prebil Daniel Estulin, skrbno varovali informacije o svojih srečanjih, kaj šele o vsebini pogovorov. Tokrat pa smo izvedeli, kdo je prišel na srečanje in celo, kaj so tam govorili. So te informacije ušle po nerodnosti? Ali pa se svetovna finančna, politična in medijska elita zaveda, da je projekt novega svetovnega reda že tako daleč, da ga ni več mogoče niti ustaviti niti mu škoditi.
Imenovanje prvega evropskega predsednika močno spominja na dogajanje pred lanskimi volitvami – imenovanjem predsedniškega kandidata ameriških demokratov. (S katerim je bil Obama praktično že določen tudi za novega ameriškega predsednika, saj mu je odločilno podporo zagotovila večina velikih ameriških medijev). Skratka, tik pred začetkom demokratske konvencije so se v Chantillyju sestali bilderbergi na svojem rednem letnem sestanku , ob robu tega sestanka pa se je ‘na kavi’ dobila majhna družbica: Barack Obama, Hillary Clinton, James A. Johnson, ki so mu bilderbergi naložili iskanje najprimernejšega predsedniškega kandidata, in … kdo drug kot dobri stari Henry Kissinger. Nadaljevanje zgodbe je znano. Hillary, ki ji pred ’tisto kavo’ niti na misel ni prišlo, da bi se odrekla predsedniški kandidaturi, je poslušno segla v roke Baracku Obami in je lahko le upala, da bo kljub njeni dotlej umazani predvolilni igri z mize v Beli hiši vendarle padla kakšna drobtinica tudi zanjo.
Ti dve zgodbi o Obami in van Rompuyju sta si podobni še po nečem. Bilderbergi so se v obeh primerih odločili za manj znana ali kot rečejo low profile kandidata in v obeh primerih so ‘dovolili’, da informacija o tem ‘uide’ v javnost. Zgolj ugibam, ampak občutek imam, da zato, ker želijo zelo postopno, ‘po kapljicah’, utrjevati v javnosti nekatere nove paradigme. Denimo: da ljudi na najodgovornejših položajih ne voli ‘nepoučeno’ ljudstvo, ampak izbira ‘odgovorna’ elita; da ljudje na najvišjih položajih v resnici niso nič drugega kot predstavniki globalne elite za stike z javnostmi; v primeru Baracka Obame pa tudi to, da se je v imenu globalizacije in novega svetovnega reda potrebno čim hitreje znebiti nekaterih klasičnih ameriških vrednot – med drugim te, da mora biti ameriški predsednik bel kristjan.
O svojem političnem programu in credu Van Rompuy ne pušča nobenega dvoma. V nastopnem govoru po izvolitvi-imenovanju je jasno povedal, da je leto 2009 leto globalnega upravljanja s planetom, skupino G-20 je posredno označil za svetovno vlado, kot prvi primer globalnega upravljanja pa je izbral zelo priročno temo – upravljanje z okoljem. Po nekaj letih intenzivnega bombardiranja z grožnjami globalne kataklizme je to vsekakor področje, na katerem bomo državljani sveta najlažje prenesli izgube, ki jih prinaša novi red – izgubo nacionalne suverenosti, izgubo demokratičnih pravic (volitve), izgubo človekovih pravic (vsestranski nadzor nad posameznikom), nižanje življenjske ravni (načrtno omejevanje gospodarske rasti, novi ‘globalni’ davki – mimogrede, ne pozabimo, da je Van Rompuy na tisti pravi, bilderberški večerji že napovedal, da bo evropska nadržava z ‘zelenim davkom’ že v kratkem vzela svojim članicam del fiskalnim pristojnosti).
Sicer pa ‘globalno upravljanje’ poteka tudi na nekem drugem, veliko bolj občutljivem področju: v spopadu s takoimenovano pandemsko oziroma svinjsko gripo, kjer je vlogo globalnega upravitelja v svoje roke vzela svetovna zdravstvena organizacija WHO, politiko pa ji iz ozadja kajpada narekuje peščica globalnih farmacevtskih nadnacionalk.
Tako, vse kaže, da smo ena zadnjih generacij, ki je imela to veselje, da si je lahko sama volila svoje politične predstavnike in voditelje. Opozorilna znamenja, da se tej še včeraj sveti in nedotakljivi inštituciji iztekajo dnevi, se kažejo že nekaj časa. Spomnimo se samo izvolitve G. W. Busha oziroma poraza Ala Gora na ameriških volitvah leta 2000. Ne po volji volivcev, po sklepu ameriškega kongresa je Bush postal prvi ameriški predsednik v novem tisočletju!
Saj ne rečem, ljudje, ki si jih izvolimo, res niso bogve kaj, nekateri pravzaprav niso za drugega kot za kopačke čistiti. Ampak vsaj naši so, domači.