Duh maščevanja, ki se je po Stalingradu, Normandiji in po množici vseh manjših peklov na vzporednih evropskih bojiščih že zdavnaj zavlekel med zavezniško vojsko, je dobil bivalno pravico tudi v vojaško-političnem vrhu zavezniških sil. Čeprav je Churchill že dobro vedel, da jih po vojni najverjetneje čaka razpad zavezništva in vojna s Sovjetsko zvezo, je protihitlerjevska koalicija delovala usklajeno in disciplinirano. Podoben je bil tudi odnos do vojaških ujetnikov, čeprav, kot bomo videli v nadaljevanju, je med vzhodom in zahodom obstajala pomembna razlika v obravnavi ujetnikov. Kakorkoli, če ne prej, je bila usoda zajetih poražencev zapečatena takrat, ko je zmagovita vojska vstopila v taborišča smrti – sovjetska Rdeča armada v Auschwitz, zahodni zavezniki v Dachau in Buchenwald, jugoslovanski partizani ob prodoru proti Sloveniji v Jasenovac.

_{Ko so nekoč skupaj sedeli pri večerji, je Josip Stalin rekel, da je potrebno po vojni na enem mestu zbrati 50 tisoč nemških častnikov in jih postreliti. Winston Churchill je jezno izbruhnil: “Raje vidim, da me takoj zdajle odpeljejo na vrt in ustrelijo, kot da bi sebe in svojo deželo mazal s takšno nizkotnostjo.” Franklin Roosevelt, ki je opazil, da med dvema nekdanjima zaveznikoma raste napetost, je topoumno predlagal kompromis: postrelili naj bi samo 49 tisoč ujetnikov. Stalin, ki je bil gostitelj dveh najmočnejših zaveznikov, se je diplomatsko odločil za preverjanje stališč med vsemi, ki so sedeli za mizo. Predsednikov sin Elliot Roosevelt, sicer brigadni general ameriške vojske, je v odgovor nazdravil smrti “ne le 50 tisoč … temveč na stotine tisočev nacistov”.
***
Za latrine smo imeli le jarke ob bodeči žici, ki so jih prekrili s hlodi. Spali smo v jamah, ki smo si jih izgrebli z rokami, potem pa smo se v njih tiščali drug ob drugega. Tisti, ki so bili bolni, so potrebo opravljali tam, kjer so ležali. Večina je bila tako slabotnih, da niti hlač niso več spustili pred potrebo. Kmalu je bila okužena obleka, pa tudi tla, kjer smo sedeli in ležali. Sprva nismo imeli nobene vode razen deževnice, šele po nekaj tednih pa smo dobili nekaj malega vode iz rezervoarjev.
Že po nekaj dneh je umrlo veliko ujetnikov, ki so prišli v taborišče popolnoma zdravi. Videl sem človeka, ki je vlačil trupla proti vhodu, tam pa so jih metali na kamione in odpeljali (izpoved preživelega nemškega ujetnika).
James Bacque, Druge izgube}

Da bo maščevanje nad poraženci druge svetovne vojne strahotno, se je dalo slutiti že sredi leta 1943 – takoj, ko so se začeli kazati prvi obrisi zmage protihitlerjevske koalicije. Skupna večerja, na kateri je Elliot Roosevelt nazdravljal Stalinovemu nespodobnemu predlogu, je bila novembra 1943 v sovjetskem veleposlaništvu v Teheranu. Že maja 1943 so Američani v Tuniziji prvič zajeli zares veliko število nemških ujetnikov in kmalu potem se je general Eisenhower pritoževal Marshallu: ‘Škoda, da jih nismo mogli pobiti še več.’

Prvi obrisi bodoče Evrope so poražencem tudi sicer napovedovali hude čase. Medtem, ko je zavezniška vojska pod Eisenhowerjem preživela Normandijo in prodrla do Porenja, sta Roosevelt in Churchill na pol tajno potrdila Morgenthauov načrt, po katerem bi iz Nemčije naredili množico majhnih in samozadostnih kmetijskih dežel, iz preživelih Nemcev (kolikor jih zaradi uničenja industrije ne bi umrlo od lakote) pa ponižne pastirje, ki jim nikoli več ne bo prišlo na misel, da bi spet prijeli orožje v roke.

Politiko ravnanja z ujetniki je na zahodni fronti diktiral Eisenhowerjev štab. Ob generalovem neprikritem osebnem sovraštvu do Nemcev so dokaj ‘sproščeno’ ravnanje z ujetniki narekovale tudi razmere. Na razmeroma majhnem ozemlju ob Renu je bilo treba nadzorovati približno pet milijonov razoroženih sovražnih vojakov. Takšen je bil namreč status, ki ga je ujetnikom skrivaj, mimo vednosti zahodne javnosti in politike, dodelil poveljnik evropskega bojišča. S tem se je izognil določilom Ženevske konvencije o vojnih ujetnikih – konkretneje, izognil se je določilu, da je treba vojne ujetnike nahraniti in oskrbeti tako kot lastno vojsko v normalnih razmerah.

Vse od tu naprej je zgodovina – resda še danes kolikor je le mogoče prikrita pred nemško in tudi vso zahodno javnostjo, čeprav so prav v zadnjih letih, tudi po zaslugi kanadskega avtorja Jamesa Bacqueja, vendarle prišle na dan dokaj natančne številke skupaj z grozljivimi opisi razmer v ujetniških taboriščih. Na poljih vzdolž Rena in v severozahodni Franciji, obdanih z bodečo žico in stražarskimi stolpi, je bilo v prvih mesecih po vojni zaprtih približno pet milijonov nemških vojakov. Bili so brez strehe nad glavo, brez zdravniške oskrbe in ob minimalni hrani in vodi. Umrlo je vsaj milijon načrtno sestradanih in zanemarjenih ujetnikov. Za njimi je osrednja vojaška uprava skrbno zabrisala vse sledi. Posmrtni ostanki večinoma še danes neoznačeni ležijo globoko zakopani pod polji, dokumente o stanju v taboriščih so sistematično ponarejali že od samega začetka, kar je ostalo uporabnega arhivskega gradiva, so ga v povojnih desetletjih skrbno prečistili in uničevali, medijsko poročanje o tej zadevi pa je bilo takšno, kot je poročanje vedno in povsod, kadar je na delu ameriški vojaški stroj: strogo nadzorovano in režirano.

James Bacque presenetljivo ugotavlja, da je bilo v Rusiji precej drugače. Ne da bi bili do ujetnikov kaj bolj usmiljeni, to nikakor ne. Toda bili so bolj uradniško dosledni. Ko je raziskoval arhive, je sredi devetdesetih let v Moskvi ugotavljal, da je mogoče v osrednjem državnem arhivu še vedno najti pisne sledi za skorajda slehernim zajetim sovražnim vojakom. Vse je popisano, prešteto in shranjeno. Očitno je sovjetska oblast vse do zadnjega verjela, da je večna in se ni niti malo bala, da bo kdo nekoč nepooblaščeno brskal po drobovju njene neslavne zgodovine.

Kakorkoli, James Bacque, ki je sicer precej tipičen severnoameriški konservativec katoliškega porekla (in mu niti približno ne moremo pripisati naklonjenosti do nekdanje Sovjetske zveze), ne vidi v povojnih pobojih nemških in drugih poraženih vojakov nič drugega, kot golo, živalsko brezčutno in skoraj nagonsko maščevanje. Edini, ki bi lastno vojsko lahko takrat ob evforiji zmage in konca nekajletnega trpljenja ustavili, so bili zahodni politiki in javnost. Toda Eisenhowerjeva vojaška uprava je poskrbela, da o tem niso nič izvedeli. Stalin pa se ni imel koga bati.

Po tistem, kar je do zdaj javno znanega o povojnih pobojih na slovenskem ozemlju, se zdi, da je bilo ravnanje jugoslovanske vojske s poraženci nekje med obema modeloma. Tam, kjer je bila ljudska oblast že kolikor toliko utrjena, so kolaborante iz lokalnega okolja identificirali in justificirali (torej usmrtili) po nekakšnem vsaj približno formalnem upravnem postopku. Kolaborante (večinoma ustaše z družinami), ki so preko slovenskega ozemlja bežali v Avstrijo in so jih od tam zavezniki vračali nazaj v naročje jugoslovanske vojske, pa so očitno pobijali po ‘zahodnem’ modelu, torej vsepovprek in brez kakršnegakoli formalnega postopka. Nespodobna in neokusna bi bila razprava o tem, kaj je bolj okrutno: ljudi pobiti in jih še na pol žive zakopati ali pa načrtno izstradati do smrti. Dejstvo je, da je za zdaj še nenatančno ugotovljeno, toda zanesljivo zelo veliko število ljudi umrlo brez sojenja in na okruten način. In da za njimi ni ostalo sledi. Vsaj doslej se je tako zdelo.

Jugoslovanske in slovenske oblasti so s skrivanjem povojnega zločina seveda naredile medvedjo uslugo same sebi, predvsem pa vsem tistim, ki smo trdno prepričani v pravičnost in upravičenost partizanskega boja proti silam osi na strani zavezniške koalicije. Na nek način so nam takratni krvniki s tem nezasluženo prilepili del svoje krivde, kar danes z veseljem izkoriščajo nekdanji organizatorji in današnji apologeti kolaboracije – predvsem slovenska in hrvaška izpostava vatikanske cerkve in njene strankarsko politične zaveznice. Vatikan je s porazom sil osi ostal brez svojih katoliških trdnjav na meji z vzhodnim ‘razkolniškim’ pravoslavnim imperijem. Ob razpadu Sovjetske zveze in Jugoslavije je rimska cerkev takorekoč v miru dobila skoraj vse, kar je izgubila v drugi svetovni vojni. Manjka ji le še prepričljiva reinterpretacija zgodovine, ki bi za večno zabrisala sledi njenih medvojnih zločinov in na sramotilni steber vklesala povojne.

Na Hrvaškem je šel proces reinterpretacije medvojne zgodovine že zelo daleč – tudi po zaslugi nekdanjih jugoslovanskih oblasti, ki so začele v petdesetih letih zaradi taktičnega popuščanja Vatikanu pometati ustaške zločine pod preprogo. Zato na Hrvaškem tudi nikoli ni prišlo do denacifikacije. Položaj je precej podoben kot v Italiji. In tako se nam utegne zgoditi, da bodo naše Hude jame prav kmalu postale romarske destinacije hrvaških neoustašev, tako kot so fojbe na Krasu zbirališče italijanskih fašistov. Slovenija pa bo ukleščena med dvema nekdanjima fašističnima poraženkama druge svetovne vojne, ki bosta svojo nikoli priznano krivdo veselo odlagali na naša pleča.

Po drugi strani pa so seveda sedanje razprave zelo koristne in nujne. Ne le zaradi dolžne pietete do mrtvih. Tudi zato, ker se bo moralo izkazati, da ni zgodovine povojnih pobojev brez zgodovine medvojnih zločinov. Ob izkopavanju enih kosti ponovno prihajajo na dan druge, že pokopane – vsaj simbolno, v obliki spominov in pozabljenih čustev. Če smo postali v zadnjih desetletjih že precej brezbrižni do tega dela svoje zgodovine in tudi do pojavov novega fašizma in nacizma, je zdaj skrinja na novo odprta. Tisti, ki mislijo, da bodo v Hudih jamah namesto starih kosti lahko zakopali svoj del zgodovinske krivde, naj se raje učijo na napaki svojih predhodnikov. Zgodovina pač ne pozna popolnih skrivališč.