Vlačuga babilonska

• Avtor: Fernando Valejo
• Število strani: 278

»Pridi, da ti pokažem sodbo nad véliko vlačugo, ki sedi nad mnogimi vodami. Z njo so se vlačugali kralji zemlje, prebivalci zemlje pa so se upijanjali z vinom njenega vlačugarstva,« so besede iz knjige Razodetja, ki naj bi jih zapisal apostol Janez Evangelist med izgnanstvom na otoku Patmosu okoli leta 95. Fernando Vallejo je sodbo nad Vlačugo Babilonsko (v odličnem prevodu Ferdinanda Miklavca) opremil z natančnim popisom dvatisočletnih grehov in zablod njih, ki se imajo za božje namestnike na zemlji – v »priročniku in eseju o vatikanskih hudodelstvih«, kot je svoje delo označil sam avtor, kolumbijski pisec, velik zagovornik živali, deklarirani homoseksualec, provocador número uno. Bralcu se zdi, kot da je Vlačugo napisal v velikem izbruhu jeze in ogorčenja nad tragičnim potekom zgodovine, ki jo je krojila rimska cerkev od svojega nastanka do današnjih dni. Brez enega samega premora, neusmiljeno, z veliko mero ironije in grenkega humorja, še posebej takrat, ko govori o moralni sprijenosti in velikem pohlepu božjih namestnikov.

VLAČUGA, VELIKA VLAČUGA, vlačuga vseh vlačug, svetohlinka, simonijka, inkvizitorka, mučiteljica, ponarejevalka, morilka, grdoba, blazna, zlobnica, ta s Sveto inkvizicijo in z Indeksom prepovedanih knjig; ta s križarskimi vojnami in z Bartolomejsko nočjo; ta, ki je oropala Konstantinopel in v krvi okopala Jeruzalem; ta, ki je iztrebila albižane in dvajset tisoč prebivalcev Beziersa; ta, ki je izbrisala indijanske kulture Amerike; ta, ki je v Parmi sežgala Segarellija, Jana Husa v Konstanci in Giordana Bruna v Rimu; klevetnica znanosti, sovražnica resnice, ponarejevalka zgodovine; preganjalka Judov, sežigalka na grmadi, sežigalka heretikov in čarovnic; roparica vdov, grabežljivka po dediščinah, prodajalka odpustkov, ta, ki je iznašla blaznega steklega odrešenika in bebastega Petraskalo; ta, ki obljublja abotno nebeško kraljestvo in grozi z večnim ognjem pekla; ta, ki zatira besedo in vklepa svobodo duše; ta, ki tlači druge vere tam, kjer ima oblast in ki terja svobodo veroizpovedi tam, kjer ne vlada; ta, ki ni nikoli marala živali ali bila do njih sočutna; pocestnica pocestnic, vlačuga vlačug, vlačuga babilonska, nekaznovana dvatisočletnica, ima še od mojega otroštva odprte račune z mano, in zdaj bom obračunal z njo.

Sredi leta 1209 je papeški legat Arnold Amalrik na čelu vojske morilcev začel oblegati Beziers, branik okcitanskih albižanov, z zahtevo, naj mu izročijo dvesto najbolj znanih heretikov, ki so se zatekli tja, v zameno pa naj bi prizanesel mestu. Amalrik je bil cistercijanski menih v službi Inocenca III.; njegova vojska je bila drhal najemnikov, knezov, grofov, hlapcev, meščanov, kmetov, fevdalnih škofov in brezdelnih vitezov; albižani pa so bili najbolj predani sledilci Kristusa, oziroma natančneje povedano, tega, kar naivneži verjamejo, da je bil Kristus: najbolj plemeniti in pravični človek, kar ga je rodilo človeštvo, naše poslednje upanje. In to je zanje tudi bil, ko so bili na križu tega upanja poklani. Meščani Beziersa so sklenili, da se bodo borili in da ne bodo izročili svojih varovancev, zaradi nespameti nekih mladcev pa je mesto padlo v roke oblegovalcev in ti so se s katoliško vnemo lotili ropanja in pobijanja. Toda, kako ločiti ortodoksne od albižanov? Amalrikov ukaz je bil: „Pobijte vse, Bog bo že vedel, kateri so njegovi.“ In tako so brez razlike poklali vse, heretike in katolike. Sredi zmede in groze so se mnogi zatekli v cerkve, napadalci pa so s sekirami vlomili vrata: v notranjost so vdrli med prepevanjem Veni Sancte Spiritus in nadaljevali s pokolom.

Odlomki iz knjige