Svet kot zarota

Analiza političnega sloga Janeza Janše

• Avtor: Spomenka Hribar
• Število strani: 330

Knjiga Spomenke Hribar Svet kot zarota velja za eno njenih najbolj kultnih, pa tudi najbolj kontroverznih del. Prvič je izšla leta 1996 in je bila neposreden odgovor na knjigi Janeza Janše Okopi in Premiki in na dogajanja, ki so privedla do razrešitve Janeza Janše s položaja obrambnega ministra. Ob tem je Hribarjeva analizirala Janševo politično delovanje, ki ga zaznamujeta avtoritarnost v vodenju stranke in širjenje paranoje (teorij zarot) kot glavnega orodja politične manipulacije pri obračunavanju z nasprotniki. V uvodnem pogovoru za novo izdajo, ki ga je z avtorico opravil novinar in urednik Vojko Flegar, dr. Hribarjeva ocenjuje, da je bila njena analiza pred skoraj petnajstimi leti točna – bolj točna, kot bi si danes morda sama želela.

 

Glavnega junaka takole opiše:

Revolucionarji so hoteli ustvariti svet po svoji podobi (po svojih interesih); to naj bi bil svet pravičnosti, blaginje in miru. Še več, v imenu Pravičnosti so šli na svoj veliki pohod, osvobajat svet, odreševati ga (Zla, "starih struktur") ... V tem smislu bi lahko tudi Janšo šteli za revolucionarja – in nekaj teh elementov eksplicitno ima – vendar so revolucionarji izhajali iz resničnega, ne iz fantazmagoričnega sveta, kakršnega si ustvari Janša; to je svet, ki naj bi bil ves prepreden s sovražniki in udbomafijo. Če je za revolucionarje mogoče reči, da je njihova utopija, njihova fantazma (dobri svet!) v prihodnosti, velja za Janšo, da izhaja iz svoje fantazme o svetu kot zaroti. Zato Janše ni mogoče šteti za revolucionarja, ampak za kvazirevolucionarja, za "revolucionarja".

 

Širši javnosti je Spomenka Hribar postala znana z esejem Krivda in greh, ki bi moral v Kocbekovem zborniku iziti že leta 1984, pa je prav zaradi njenega eseja, v katerem je pisala o povojnih likvidacijah vrnjenih domobranskih ujetnikov, izšel šele tri leta pozneje. Hribarjeva je takrat povoje označila in obsodila kot zločin, se zavzela za pravico žrtev do javnega spomina in predlagala narodno spravo. Zaradi javno izrečenih stališč je bila izključena iz Zveze komunistov.

Na prvih svobodnih volitvah je bila izvoljena v takratno slovensko skupščino, kot ena od vodilnih osebnosti v Slovenski demokratični zvezi in v koaliciji Demos je imela pomembno vlogo pri osamosvojitvenih prizadevanjih Slovenije, leta 1992 pa z nasprotovanjem Janševemu konceptu radikalno protikomunistične in desničarske usmeritvi stranke in pomladne koalicije prispevala k njenemu razpadu. Takrat se je tudi umaknila iz aktivne politike in se posvetila publicističnemu delu.

Odlomki iz knjige