***

 

Avro Manhattan (1914-1990), v Milanu rojeni baron, je bil pisatelj, zgodovinar, pesnik in slikar, ki se je šolal na pariški Sorboni in londonski School of Economics. Ob italijanskem napadu na Etiopijo je bil izgnan iz Italije, med drugo svetovno vojno je vodil radio Svobodna Evropa in pisal o različnih političnih temah. Je avtor številnih knjig, med katerimi najbolj ostajajo v spominu dela, v katerih je z velikim osebnim poznavanjem ljudi in dogodkov razpravljal o vlogi Vatikana v svetovni politiki in svetovnih zadevah.
Miniaturna državica sredi Rima, sedež papeža in glavni štab globalne katoliške cerkve, je v svetovni politiki nekaj posebnega. Nima niti omembe vrednih oboroženih sil niti ozemlja niti prebivalstva, pa vendar je velesila, ki v globalni politiki odtehta najmanj toliko kot ZDA, Rusija ali Kitajska. Dobra milijarda vernikov, razporejenih praktično po vsem planetu, predstavlja mogočno volilno telo, skupino pritiska, armado, obveščevalno omrežje in še kaj – skratka vse tisto, kar daje moč posvetnim državam. Le da ima Vatikan pred temi še eno prednost – vodi ga zadnji absolutistični vladar, papež, ki se praktično sam, ne oziraje se na kogar koli, odloča o čemer koli in za to nikomur ne odgovarja. Od tega, kdo bo sedel na Petrovem prestolu, je pogosto zato usodno odvisen uspeh globalnih politik posvetnih velesil. In zato sodobni papeži včasih umirajo nenadoma, ravno v pravem trenutku in brez pravega, medicinsko utemeljenega razloga, 'po volji božje pravičnosti', katere roka sega zdaj do te, zdaj do one tajne službe ali podtalne zarotniške združbe.
V igro so velikanski interesi. Ko je ob koncu sedemdesetih let nenadoma umrl Albino Luciani, papež Janez Pavel I., in je na njegovo mesto sedel Poljak Karol Wojtyla, papež Janez Pavel II., so ameriški politično-vojaški strategi lahko pritisnili na zeleno luč; začel se je frontalni napad na sovjetski vzhodnoevropski imperij in njegove poganjke po vsej zemeljski obli. V dobrem desetletju se je svet obrnil na glavo. In postal takšen, kakršnega imamo danes.