Modre čelade, črni trg

Umetnost preživetja v obleganem Sarajevu

• Avtor: Peter Andreas
• Število strani: 236

Nobena vojna v zgodovini človeštva še ni bila tako na očeh svetovne javnosti kot vojna za Sarajevo sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja. Srhljive posnetke obstreljevanja mesta z okoliških gorskih grebenov smo lahko po zaslugi množice poročevalcev in snemalnih ekip z vsega sveta opazovali tako rekoč v živo, na domačih televizijskih zaslonih. Pred našimi očmi so umirali Sarajevčani, ko so v iskanju vode in hrane obupano tekali po ulicah med sovražnimi frontami obkoljenega mesta. Toda kot ponavadi je bilo tudi v tem primeru bistvo očem skrito, čeprav je še kako vplivalo na potek vojne, na njeno trajanje, pa tudi na posledice. V ozadju, bolje rečeno, globoko v kriminalnem podzemlju, so na videz nepomirljivi sovražniki delovali osupljivo složno. Za preskrbo mesta, vključno z vojaškimi potrebami vseh v spopade vpletenih strani, so skrbele mafijsko organizirane mreže črnoborzijancev, ki so znali, kadar so bili dobički dovolj mamljivi, v hipu pozabiti na vsa tista nasprotja in zamere, zaradi katerih je vojna sploh potekala. In ne le to, družno so si prizadevali, da bi se ne končala prehitro. Pač, da ne trpijo posli! Svoj delež so si na črnem trg razen domačih črnoborzijancev hoté ali nèhoté jemale tudi mirovne sile Združenih narodov – Modre čelade.

V vojaškem zgodovinopisju ni veliko del, ki bi se ukvarjala s to najbolj zavrženo platjo vseh vojn – z vojnim dobičkarstvom. Ameriški raziskovalec Peter Andreas, je ob temeljitem raziskovanju vojne v Bosni, še posebej pa v obkoljenem Sarajevu, ugotavljal, da vojno dobičkarstvo ni le neprijeten spremljevalni pojav, temveč je v marsikateri vojni njen odločilen dejavnik, ki odloča o dogajanju na bojiščih in pušča sledi še dolgo potem, ko topovi utihnejo. Kajti iz medvojnega kriminalnega podzemlja po končanih vojnah neizbežno prilezejo na dan povzpetniki, ki nadomestijo pobite, obubožane ali pregnane stare elite.