Roman o Srebrenici

• Avtor: Isnam Taljić
• Število strani: 309

Sadik čaka, da ga sestavijo. Dolžnost živih je, da spoštljivo pokopljejo mrtve. Drugače družbe preživelih težko živijo same s sabo. Ta preprosta civilizacijska potreba je v Srebrenici dobila težko dojemljive razsežnosti. Vojaki pod poveljstvom Ratka Mladića so 11. in 12.
julija 1995 pobili okrog deset tisoč ljudi. Uradno je pogrešanih približno osem tisoč. Ta številka bi delala težave celo Eichmanu, ki se je v Berlin pritoževal, da mu zmanjkuje vlakov za uspešno dokončanje likvidacije židovskega prebivalstva. Srbska vojska je uporabila tovornjake in buldožerje. Ubite so odpeljali v nekoliko odročnejše predele, jih zmetali v grape in zagrebli z buldožerji. A imeli so smolo, saj so to početje fotografirala letala, ki so tedaj varovala bosansko nebo. Zato so množične grobove na novo prekopali, trupla naložili na
tovornjake in jih prenesli v sekundarne grobove. Te so potem pogosto spet prekopali in posmrtne ostanke preselili. Včasih na več koncev. Isti človek se je tako lahko znašel na več krajih. Mednarodna komisija za pogrešane osebe je leta 2000 začela spektakularni program
identifikacije vseh razmetanih trupel z analizo DNK. Vzorce primerjajo med seboj. Ko imajo vsaj 60 odstotkov človeka, družinam predlagajo, da ga pokopljejo. Ta strogi tehnični postopek pripelje do ganljivih prizorov v Potočarjih, kjer se preživele vdove, hčere in
matere z roko na zelenem pokrovu lahke platnene krste poslovijo od svojcev. Gotovost, da so pod ponjavo, zgodbo pripelje do konca, ki omogoča nov začetek. Strašni spomini izpred toliko let niso več vezani na tisoče belih plastičnih vreč v predoru v Zenici, kjer so na aluminijastih policah spravljeni odkopani ostanki. To je urejeno pokopališče. Mrtvi so navdih za preživele, tako kot v vsaki normalni družbi. Preživele ženske iz Srebrenice so pretresljivo normalna družba.