Zgodbe s ploščate zemlje

Laži, izkrivljanja in propaganda v globalnih medijih

• Avtor: Nick Davies
• Število strani: 462

Da je Zemlja ploščata, je človeštvo verjelo toliko časa, dokler se ni znašel nebodigatreba, ki je zadevo preveril. Nekako takrat se je začelo tudi novinarstvo. Prej so objavljali legende, potem so začeli zgodbe preverjati in zapisovati dejstva. Ne vedno, včasih so se kronisti zmotili, včasih so zavestno lagali, včasih so za kozarec vina ali za dobro večerjo komu naredili uslugo … To se tudi najboljšim novinarjem zgodi tudi še danes. Ampak osnovni princip je bil jasen, novinarstvo je temeljilo na iskanju in zapisovanju resnice. Vse do nedavnega. Do preloma tisočletja. Do nastanka 'globalne vasi' Do 'konca zgodovine'. Cela vrsta je še izrazov in pojavov, s katerimi bi lahko označili krasni novi svet, v katerem se je v zadnjih dveh desetletjih znašlo človeštvo – in z njim seveda množični mediji.

Star britanski novinarski maček Nick Davies, veteran Guardiana in vmes dopisnik, urednik in kolumnist številnih drugih medijev, je tisto, kar danes prevladuje v množičnih medijih, označil sila preprosto in vsakomur razumljivo: Zgodbe s ploščate Zemlje. To so zgodbe, ki so neverjetne, zgodbe, za katere vsi dobro vemo, da so lažnive, izmišljene, izkrivljene, napisane in objavljene samo zaradi določenih gospodarskih ali političnih interesov posameznikov, skupin ali celih držav. V medije prihajajo iz različnih virov, najpogosteje iz piarovskih agencij in državnih propagandističnih uradov. V medijih prevladujejo. Pred objavo gredo skozi stotine uredniških in novinarskih rok, toda nihče jih ne preverja. Nihče se jim ne upre. Nasprotno, novinarji tudi sami tekmujejo v produkciji zgodb s ploščate Zemlje. S kakšnimi metodami si pri tem pomagajo, smo nedavno videli ob razkritju škandaloznega prisluškovanja, ki so si ga privoščili novinarji Murdochovih medijih v Veliki Britaniji. Toda to je zgolj vrh ledene gore. Nick Davies je v svoji knjigi že nekaj let prej ugotovil, da virus zgodb s ploščate Zemlje ni okužil zgolj rumenega, tabloidnega tiska, ampak se je zažrl v samo jedro delovanja velikih nacionalnih in nekoč verodostojnih medijev – Observerja, Guardiana, Timesa, celo BBC-ja v Veliki Britaniji, nič manj pa v velike in nekoliko malo manj velike nacionalne medije v vseh drugih državah (pretežno zahodnega) sveta. Namesto nekdanjih častitljivih ustanoviteljev in lastnikov, medije danes obvladujejo korporacijski lastniki, vodijo pa jih v njihovem imenu branjevci, ljudje ozkih pogledov, ki skrbijo zgolj za donosnost kapitala svojih delodajalcev in za lastno eksistenco. Krčijo novinarske ekipe, varčujejo pri svinčnikih in toaletnem papirju, med seboj tekmujejo v izkazovanju letnih dobičkov. Novinarstva ne razumejo in jih tudi ne zanima. Enako dobro bi podajali tudi solato.

Odlomki iz knjige