Druge izgube

• Avtor: James Bacque
• Število strani: 303

Kanadski avtor James Bacque je konec osemdesetih let prejšnjega stoletja v Franciji raziskoval življenjepis heroja francoskega odporniškega gibanja Raoula Laporteira, ob tem pa je naletel na dokumente in pričevanja o množičnem umiranju nemških vojaških ujetnikov v francoskih taboriščih. Sledi so ga vodile naprej, v ameriške, britanske, kanadske in slednjič, po padcu železne zavese, tudi v sovjetske arhive, in v knjigi Druge izgube je prvič po drugi svetovni vojni osupnil zahodno javnost s šokantno, skoraj pol stoletja zamolčano resnico: v zavezniških, zlasti v ameriških in francoskih ujetniških taboriščih v zahodni Evropi, je v nekaj mesecih po koncu druge svetovne vojne zaradi stradanja, zanemarjenosti in izčrpanosti umrlo najmanj 900.000 ujetnikov, verjetno pa še veliko več. Edina sled, ki je ostala za njimi, so številke v vojaških poročilih iz ujetniških taborišč, ki so zapisane pod stolpci z oznako Druge izgube.

***

"Tako je, kot v Buchenwaldu in Dachauu," je premišljeval stotnik Julien, ko je previdno stopal med živimi mrtveci po strmem pobočju nekdanjega ameriškega taborišča. S svojim trinajstim alžirskim polkom se je boril proti Nemcem, ker so rušili Francijo, toda nikoli si ni predstavljal tako okrutnega maščevanja – živih okostnjaki so eden preko drugega ležali v blatu in nekateri so umrli medtem, ko jih je opazoval. Drugi so se oklepali svojih kosov lepenke in se stiskali pod njo, čeprav je bil topel julijski dan; ženske so ležale v jamah, ki so si jih z rokami izgreble v zemljo in ga nemo opazovale z lačnimi očmi, njihovi od edema napihnjeni trebuhi pa so groteskno oponašali nosečnost; pogled starcev z dolgimi sivimi lasmi je bil brezumen; iz otroških, črno obrobljenih oči je komaj še sijalo kaj življenja. Julien ni vedel, kje naj začne. V taborišču, v katerem je bilo zaprtih 32.000 ljudi, ni bilo nobene hrane…V taborišči pri Hechtsheimu se je po blatnih tleh plazilo na stotine živih okostnjakov, odetih v vrečevino. Tudi ti so poveljujočega častnika zavezniških sil nadvse spominjali na žrtve koncentracijskih taborišč. V svoje poročilo je zapisal: "To so bagnes de mort lents, taborišča počasne smrti."