Tu Guantanamo

Pogovori z nekdanjimi zaporniki ameriškega koncentracijskega taborišča Guantanamo

• Avtor: Roger Willemsen
• Število strani: 203

O zloglasnem ameriškem taborišču Guantánamo je bilo povedano že skoraj vse, pravi nemški novinar in publicist Roger Willemsen. Vse, razen tistega, kar bi imeli povedati sami zaporniki. Nekateri že desetletje sedijo v taborišču, ki bolj kot na ujetniško taborišče (kakor mu uradno pravijo Američani) spominja na nacistično koncentracijsko taborišče ali pa na ječe srednjeveške inkvizicije. Ujetnike pokonci drži le upanje, da bodo nekoč prišli pred sodišče, kjer bodo lahko povedali svojo resnico.

Potem, ko se je po svetovnem prebudilo tudi kritično ameriško javno mnenje, so nekatere zapornike začeli izpuščati. Pravzaprav ne izpuščati. Iz zapora so jih odpeljali tako, kot so jih pripeljali: vklenjene, zvezane in z nevidnim žigom osumljencev islamskega terorizma, ki jim ga nihče noče in tudi ne more več izbrisati. Kajti nobene možnosti ni videti, da bi v svetu, ki mu vlada ameriški ideal pravice močnejšega, lahko kdaj pred neodvisnim sodnikom dokazovali svojo nedolžnost. Ali pa morda prisilili vlado Združenih držav, da sodniku predloži dokaze o njihovi krivdi.

Roger Willemsen je z nekaterimi izpuščenimi 'Guantanamci' opravil temeljite pogovore in pet jih je objavil v knjigi z naslovom Tu Guantánamo. Vsi po vrsti, dva Arabca, dva ruska muslimana in Afganistanec, sicer nekdanji veleposlanik v Pakistanu, pripovedujejo pravzaprav enako zgodbo: krivi so zgolj zato, ker so se v napačnem času znašli na dosegu ameriških rok – torej na zelo napačnem kraju. Američani so svoje ujetnike kupili – da, lovcem na človeške glave so v Afganistanu plačevali, da so za njih lovili ujetnike, domnevne teroriste –, jih nečloveško mučili in poniževali, jim odrekali ne le osnovne, temveč vse človekove pravice in jih na koncu brez sojenja in brez kančka opravičila in zadoščenja odpeljali iz Guantánama. Nič pa ne vemo o usodi tistih, ki tam še vedno čakajo, da ameriška vlada končno zapre prostor, ki vedno bolj postaja simbol zlaganih vrednot zahodne demokracije.