Nadškof genocida

Nadškof genocida

Nadškof Stepinac, Vatikan in ustaška diktatura na Hrvaškem v letih 1941 - 1945

  • Avtor: Marco Aurelio Rivelli
  • Število strani: 251

Cena: 24,60 EUR

Cena klub CICERON: 20,91 EUR

V obdobju 1941-1945 se je v Neodvisni državi Hrvaški dogajala ena najbolj grozljivih zgodb druge svetovne vojne. Ustaši Anteja Paveliča so s podporo Hitlerja in Mussolinija ter v imenu konče rešitve hrvaškega vprašanja, pobili na stotisoče pravoslavnih Srbov ter na desettisoče Judov in Romov. Pokole je spremljalo prisilno spreobračanje pravoslavcev v katoliško vero, toda žrtvam ustaškega divjanja pogosto tudi to ni rešilo življenja. Etnično in versko čiščenje hrvaškega ozemlja je potekalo s katoliško gorečnostjo, kakršne Evropa ni doživela vse od križarskega pokola heretičnih Katarov z juga Francije na začetku trinajstega stoletja.

Krvava morija je presenetila celo vsega hudega vajete esesovce. Že avgusta 1941 je urad predstavnika nemške vojske v Zagrebu, generala Edmunda Glaisa von Horstenaua, poročal v Berlin, da je "kot žrtev živalskega nagona, ki ga podžigajo vodje hrvaških ustašev, padlo 200.000 Srbov."

V dogajanju, ki se je v zgodovino zapisalo kot balkanski holokavst, je imela eno od odločilnih vlog rimskokatoliška cerkev. Zagrebški nadškof Alojzij Stepinac je kot osvoboditelja pozdravljal Mussolinija in Hitlerja ter aktivno sodeloval z vodstvom ustaškega gibanja. Del hrvaškega katoliškega klera je osebno, včasih tudi na poveljniških položajih ustaških enot, sodeloval v krvavih pokolih, katoliška cerkvev pa je neposredno vodila politiko nasilnega 'spreobračanja'.

O poteku genocida je bil vseskozi obveščen tudi Vatikan. Papež Pacelli je imel v Zagrebu svojega odposlanca Marconeja, poročila je dobival od različnih visokih predstavnikov hrvaškega klera in politike, o dogajanju so s številkami in opisi pokolov kljub vladni cenzuri ves čas poročali italijanski mediji, nenazadnje pa je Pij XII. nenehno dobival tudi dokumentirane pritožbe s strani zahodnih zaveznikov in jugoslovanske vlade v izgnanstvu. Toda nič ni zaleglo, utrjevanje katoliške hrvaške države kot branika pred vzhodnim pravoslavjem in boljševizmom je bilo za Vatikan sveti cilj, za katerega je bilo dovoljeno uporabiti vsa sredstva.

Temu se rimskokatoliška cerkev ni odrekla niti pol stoletja po krvavi moriji. 3. oktobra 1998 je papež Janez Pavel II. v hrvaški Mariji Bistrici razglasil Alojzija Stepinca za blaženega – kajpak, Vatikan je slednjič dosegel svoj cilj. Svojim 'zgodovinopiscem' pa je prepustil, da počistijo krvave sledi, ki so ostale na tej poti.

***

»Med pogovorom sem opazoval okroglo pleteno košaro iz šibja, ki je bila na pisalni mizi, levo od poglavnika. Pokrov je bil privzdignjen, tako da je bilo videti, da je košara polna morskih sadežev. Vsaj zdelo se mi je tako. Mislil sem namreč, da gre za ostrige, ki so jim odstranili lupino, tako kot tistim, ki jih je na londonskem Piccadillyu včasih mogoče videti razstavljene na velikih pladnjih v izložbah trgovin Fortnum and Mason. Casertano [italijanski odposlanec v Zagrebu, op. ur.] me je pogledal in mi pomežiknil:«Bi ti bila všeč, kaj, dobra juha iz ostrig!« »So te ostrige iz Dalmacije,« sem vprašal poglavnika. Ante Pavelić je dvignil pokrov košare in pokazal tiste morske sadeže, tisto sluzasto in zdrizasto maso ostrig in s svojim značilnim nasmehom rekel: »Tole je darilo mojih zvestih ustašev: dvajset kilogramov človeških oči….«

                                            Italijanski novinar, diplomat in književnik Curzio Malaparte v knjigi Kaputt

KATALOG 2017 (PDF)

KATALOG