Jej in teci

• Avtor: Scott Jurek
• Število strani: 232

Na kakršnekoli težave sem naletel v življenju, sem imel vedno enak odgovor: Vztrajaj in pojdi naprej, vstani in teci! Pljuča so morda kričala po kisiku, mišice so stokale v agoniji, meso je zahtevalo počitek, ampak glava me je vedno odnesla naprej, piše eden najuspešnejših ultramaratoncev na svetu, Scott Jurek, sedemkratni zmagovalec ene najtežjih tekaških preizkušenj na svetu sploh, ultramaratona Western States Endurance Run, trikratni zmagovalec legendarnega grškega Spartatlona, dvakratni zmagovalec ultramaratona Badwater v peklensko vroči Dolini smrti in nenazadnje, zmagovalec »največje tekme, ki je svet ni videl«, tekaškega merjenja moči z indijanskim »ljudstvom tekačev«, ultramaratona v Bakrovih kanjonih s Tarahumarami.

Na sto, sto šestdeset ali celo dvesto štirideset kilometrov dolgih preizkušnjah se najboljši ultraši od odličnih ne razlikujejo po moči mišic, prožnosti telesa ali pretečenih kilometrih na treningih. Razlikujejo se predvsem po moči volje, po sposobnosti izklapljanja negativnih misli, po sposobnosti redukcije svojega celotnega bitja in bistva med ultraško tekmo na vsak posamezen trenutek, je Jurekovo prepričanje, ki se kot rdeča nit vleče skozi celotno pripoved. Ultraš se osredotoča na tukaj in zdaj. Korak za korakom! Potem je vse enostavno. Tečeš, dokler ne zmoreš več. Nato tečeš še malo. Poiščeš nov vir energije in volje. In potem tečeš nekoliko hitreje. Do konca.

Jurek pravi, da je bistvo svoje športne poti zaslutil ob prvem resnejšem tekmovanju – na miljo dolgem osnovnošolskem teku: iskanje skrajnih meja svojih zmogljivosti, še bolje, premikanje skrajnih meja. Trenerjev ni imel, intuitivno pa si je za vzornike in učitelje izbiral ljudi, ki si v življenju in športu niso dovolili postavljati omejitev. Intuicija, pravi, je za ultra tekača nadvse pomembna. Zato, da zna prisluhniti svojemu telesu, da ve, kaj potrebuje njegova duša.

Kot otrok bolne matere in špartansko strogega očeta je bil vajen pikolovsko vsiljenih omejitev in discipline. Morda nekoliko protislovno, pa vseeno logično, za športne vzornike in učitelje si je izbiral prav med tistimi, ki so rušili ustaljene tekaške in življenjske okvire in jih prestavljali daleč naprej: Dusty Olson, mladostni delikvent, izjemno nadarjen športnik, najboljši prijatelj; pekarski mojster in tekaški guru, hipi Dan; Arthur F. Newton, oče metode dolgih počasnih tekov; Avstralec Percy Cerutty, trener, ki je svojim varovancem vcepljal v glavo posebno življenjsko filozofijo stotan (stoicizem in špartansko odrekanje) in jih učil, da mora biti pravi atlet čvrst, žilav, nepreklicno predan svojemu idealu, hkrati pa se mora z vso skrbjo posvečati prehrani, filozofiji in umetnosti; maratonski budistični menihi z gore Hiei; in nenazadnje Tarahumare, starodavno indijansko pleme Raramurijev, »ljudstvo tekačev« iz Bakrovih kanjonov, ki je Jureka spomnilo, zakaj ljudje sploh tečemo.

Lahko bi rekli, da je Scott Jurek gradil svojo ultraško kariero na treh med seboj tesno povezanih temeljih: na zaupanju naravni intuiciji, na poznavanju športne in filozofske (še posebej vzhodnjaške) tradicije ter na dosežkih sodobne športne znanosti in tehnologije.

In še nekaj je, kar ga bistveno loči od večine vrhunskih športnikov. Popoln vegan je in vse svoje najpomembnejše športne rezultate je dosegel izključno ob rastlinski hrani.

Avtobiografsko pripoved v knjigi Jej in teci je tako prepletel z duhovitimi anekdotami iz včasih nekoliko čudaškega sveta ultrašev, s koristnimi praktičnimi tekaškimi nasveti, z odličnim izborom tekaško-filozofske literature, iz katere je tudi sam črpal duhovno energijo, in nenazadnje, z zbirko svojih najljubših veganskih receptov, ki, razen tega, da so preverjeno uravnotežena prehrana za vrhunskega športnika, tudi po teksturi in okusu prav v ničemer ne zaostajajo za jedilniki »mesojedih« predstavnikov tekaške vrste.

 

Energijske kroglice Xocolatl (šok-o-lada)

Po dobri večerji – in po dobri zgodbi – se prileže dober desert. Tegale sem izpopolnjeval dolgo vrsto let, zdaj mislim, da je popoln. Naravni kofein v zrnih surovega kakava nekoliko zadane, dobro odmerjena mešanica čilija in cimeta bo zadovoljila najzahtevnejšega sladokusca. Uživaški okus in energijski naboj sta ravno prava za sprostitev po večerji ali po dolgem teku.

Mesquite v prahu so uporabljala stara indijanska plemena, tudi Šošoni v Dolini smrti. Najdete ga v trgovinah z bio prehrano. Lahko ga tudi izpustite, vendar pa daje sladici prefinjeno sladkobo in krepak poudarek.

 

            ½ skodelice surovih kakavovih zrnc

            ½ skodelice surovih indijskih oreškov

            8 srednje velikih datljev

            čajna žlička mesquita v prahu

            ¼ čajne žličke cimeta

            ½ čajne žličke vanilije v prahu ali izvlečka

            ¼ čajne žličke zdrobljene pekoče paprike

            1/8 čajne žličke morske soli

            1 ½ čajne žličke surovega kokosovega olja (stopljenega)

 

Vse sestavine razen kokosovega olja v mešalniku mešamo, dokler ne dobimo gladke mase. Prilijemo kokosovo olje in s kuhalnico dobro premešamo. Oblikujemo kroglice in jih odložimo na peki papir ter za 15 do 20 minut pustimo v hladilniku. Kroglice bodo na hladnem in v dobro zaprti posodi zdržale do dva tedna (če bodo seveda dobile to priložnost).

 

Odlomki iz knjige